Paul se je pri 26 letih počutil kot ujetnik virtualne realnosti, za katero je mislil, da ga ustavlja v procesu razvijanja, da je zaradi nje neproduktiven in da kvari njegovo dušo.
Želel je zbežati od modernega sveta, vseh informacij, nenehnega klikanja po elektronskih sporočilih, všečkanja in nepotrebnih informacij, ki so utapljale njegov razum. Bil je mnenja, da internet pomeni nenaravno obliko zadovoljevanja potreb, ali pa se mu je pred eksperimentom vsaj tako zdelo. Kot impulzivni uporabnik interneta, ki ga je spremljal vse od 12. leta starosti, je v enem desetletju iz raznašalca časopisov napredoval v oblikovalca spletnih strani in pozneje v pisca strokovnih tehnoloških besedil. »Nisem se znal ločiti od neštetih informacij, ki so mi bile vsak trenutek na dosegu klika z miško. Kaj še ponuja življenje in kakšno je na drugi strani internetnega brskalnika?«
