Od užitnih, mladih in pogojno užitnih do smrtno nevarnih

Povedala bom zanimiv primer o zastrupitvi moje znanke. Pred leti me je na celjski sejem, kjer smo imeli gobarsko razstavo, prišla poiskat neka znanka, s hudimi bolečinami v želodcu in z zajetno vrečko vzorcev gob, ki jih je zaužila. Ob pogledu nanje nisem mogla verjeti, kaj vse lahko ljudje nabirajo in jedo, tudi kar precej strupene, v tem primeru nizke, rdečelistke, sicer malce podobne zajčkom in že neštetokrat zamenjane.

Na praznjenje želodca zaradi rdečelistk

Spraševala sem se, zakaj jih ni prinesla pokazat, preden jih je pojedla. Ali je res treba pojesti vse, kar se najde v gozdu, tudi če nisi popolnoma prepričan, da je užitno?

Napotili smo jo v bolnišnico, kjer so ji izpraznili želodec in ji dejali enako: zakaj uživa nekaj, česar ne pozna. Da pa je bila na koncu mera polna, je naslednje leto ponovila svoje gobarsko znanje iz rodu rdečelistk, jih ponovno nabrala in pojedla.

Po tem drugem dogodku nisem hotela imeti več opravka z njo, vendar sem jo vseeno še enkrat napotila na črpanje želodca in od takrat se je najin odnos prekinil. No, temu pa že lahko mirne duše rečemo požrešnost.

Od pogojno užitnih do smrtno nevarnih

Če malo razčlenimo užitnost naših najbolj iskanih gozdnih sadežev: gobe so lahko užitne (npr. gobani, kukmaki, polstenke …), mlade užitne (npr. prašnice, lepoluknjičarji, nekatere tintnice …), pogojno užitne (npr. bisernice, nekateri gobani, vsi smrčki …), neužitne (npr. skoraj vse lesne gobe, tudi nekateri gobani, medlenke …), strupene (npr. nekatere mušnice, nekatere livke, nekatere koprenke …) in smrtno strupene (npr. zelena mušnica in še nekatere mušnice, nekatere bele livke, nekateri dežnički …).

Užitne lahko nekatere uživamo tudi surove, vendar velja, da se tudi teh naj ne bi najedli do sitega, saj so vse precej težko prebavljiva hrana. Dolgo se prebavljajo (npr. lisičke) in lahko povzročijo slabosti in še kaj... Nekateri ljudje ne smejo uživati niti najbolj užitnih gobanov, ker njihov prebavni sistem ni v stanju prebaviti gobjih sestavin. Gobe so začimba in tako jih obravnavajmo in uživajmo, kot začimbo, zmerno!

Lestvica užitnosti

Mlade užitne gobe so užitne, kot pove že ime, le mlade. Starejše so pretrde ali preveč žilave, na splošno postanejo neužitne.

Pogojno užitne se uživajo le toplotno obdelane (prekuhane, prepražene, ocvrte itd.), torej se jih ne sme uživati surovih, saj vsebujejo škodljive snovi, ki pa se s toplotno obdelavo uničijo.

Takšne obdelane gobe so, potem ko smo izpolnili pogoj in jih prekuhali, zanesljivo užitne (npr. bisernice) in nimamo se bati kakršne koli zastrupitve, razen če se jih preveč najemo in nam je slabo od prevelike količine zaužitih.

Neužitne gobe so največkrat neužitne zaradi slabega okusa ali zaradi pretrde konsistence (npr. lesne gobe), torej niso strupene, niso pa užitne zaradi naštetih faktorjev. Seveda pa moramo vedeti, katere so to!

Strupene gobe so strupene, niso pa smrtno nevarne, kot to nekateri trdijo na primer za rdečo mušnico. Vsebujejo kemijske snovi, ki lahko povzročijo kar hude zastrupitve s hudimi simptomi, vendar brez smrtnega izida, razen v zelo redkih primerih in če jih kdo zaužije neznanske količine.

Smrtno strupene gobe pa so v resnici smrtno nevarne, saj je stopnja umrljivosti pri zastrupitvah zelo visoka.

Seveda je odvisno, kolikšno količino smrtno strupene gobe smo zaužili, kakšen je naš organizem, kakšno sposobnost obrambe ima in koliko smo stari.

Zato pri zaužitju na primer zelene mušnice lahko umre vsa družina, lahko pa kdo preživi, ker ni zaužil zadostne količine gobe, ker ima morda boljši obrambni sistem ipd.

Najbolj nevarne otrokom

Najbolj so tovrstne zastrupitve nevarne za otroke, saj še nimajo dobro razvitega imunskega sistema, zanje je potrebna tudi manjša količina strupene gobe in se lahko kaj hitro zastrupijo.

Zato, če gob ne poznamo prav dobro, jih otrokom ne dajemo za uživanje in tudi sami jih ne uživamo. Prvo in najpomembnejše pravilo gobarjenja je, da nabirajmo in uživajmo le tiste gobe, ki jih sam zelo dobro poznamo! Poskušajmo se ga držati!