Obujanje stare obrti

Ob naši obali je konec 19. in na začetku 20. stoletja plula vrsta danes že pozabljenih lesenih plovil. Med batanami, pasarami, bragoci, guci, trabakolami in drugimi pa je bil eno najpogostejših ribiških plovil istrski topo. Majhen, preprost in najbolj ustrezen za ribolov ob Istri. Na starih fotografijah in razglednicah iz Kopra, Izole in Pirana lahko še opazimo njihove značilne podobe. Danes jih je izrinila plastika.

»Tradicionalni topo je popolnoma izginil, edinega z dvema jamboroma je po naših podatkih mogoče videti le na suhem v naši zbirki tradicionalnega ladjedelništva v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu,« pravi Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.

Delo pred očmi javnosti

V tej od leta 2011 nastajajoči zbirki, ki prikazuje tudi razvoj športnih plovil, so poleg številnih drugih čolnov prikazani tradicionalno ladjedelništvo, orodje tesarjev, načrti za gradnjo plovil. Za oživitev starega ladjedelništva muzej v okviru projekta čezmejnega sodelovanja Mala barka 2 v sklopu Programa Interreg Slovenija/Hrvaška načrtuje izgradnjo replike topa. »Gradnja bo pred očmi javnosti potekala med aprilom in julijem 2018 v Monfortu. Želimo si, da bodo s tem prišli na plan še zadnji mojstri tega starega poklica,« pravi Jurij in doda, da je za gradnjo topa predvidenih 50.000 evrov, za načrte in material pa še okoli 10.000. Upajo, da bo izdelava, ob kateri bodo obiskovalci lahko videli, kako nastane tradicionalno plovilo, utrdila zavedanje o pomorski kulturni dediščini slovenske obale in spodbudila, da se v naše mandrače vrne nekaj tradicionalnih bark. Morda bo navdušila mlade, saj lahko ta stara obrt ponudi tudi zaposlitev.

Topo je bil brez kobilice, meril je od 8 do 12 m, običajno je bil opremljen z enim jamborom, redkeje z dvema. »Trdnost mu je zagotovilo predvsem veliko reber. Na premcu in krmi najdemo vrsto detajlov, ki so od ladjedelcev zahtevali znanje, izkušnje in poznavanje lesa. Bili so takšni s celotno palubo, s palubo zgolj na premcu in krmi, redkeje tudi brez palube. Jadrovje je bilo trapezno, ribiške družine pa so ga opremile z živopisanimi poslikavami, da so bili prepoznavni tudi z večje razdalje,« pravi Uroš Hribar, kustos muzeja v Monfortu.