Kmalu bo prišel čas, ko bom napisal svojo 400. kolumno. Če bi me kdo leta nazaj vprašal, kaj bom naredil, če jih bo enkrat toliko, bi mu dejal, da zagotovo en velik žur s kakšnim meni posebno všečnim slovenskim bendom, na primer I. C. E ali Zmelkoow, kjer bo viski tekel v potokih, brhke mladenke pa bodo naokrog nosile cigare z etiketo 400. No, časi, s katerimi se soočamo, bodo to idejo zagotovo metamorfirali v nekaj, kjer bodo kraljevali domače rdeče vino, jota in tretjerazredni cigarilosi. Vendar žur itak naredijo ljudje, ne razkošje, mar ne?
Hotel sem povedati nekaj drugega. V letih in letih, ko me ljudje berejo, jim očitno ob bližnjem srečanju s kakšno veliko neumnostjo, krivico ali celo prevaro vse pogosteje pade na pamet, da bi bilo fino, če bi kdo o tem kaj napisal. Evo, na primer Erazem. Za tovrstne poskuse seveda nisem pravi naslov, saj so popolnoma zunaj konteksta. Kolumna je osebno mnenje avtorja, ki naj bi vsebovalo prenekatero lastno izkušnjo, po možnosti celo precej intimno. Ne glede na število ali delež bralcev, ki takšno mnenje vidijo kot nesporno objektivno, je to popolnoma subjektivno. To, da kolumnisti objektivnost radi zatavšamo za malo črno-belega dramatiziranja, začinjenega s humorjem, tudi črnim, in cinizmom, pa je že druga zgodba.
Pravi naslov za zgornje tegobe so seveda novinarji. Oziroma vsaj naj bi bili. Ta »naj bi bili ...« je vse pogostejši, saj poleg nekaj deset res kakovostnih novinarskih entuziastov premoremo večinoma funkcionalno nepismene populistične pisune z resnim sindromom prostega stavka. Če dodamo še odstotek tistih, ki so novinarji le po političnih linijah in pojem objektivno zamenjujejo s pojmom obsesivno, je slika popolna. Mogoče so v povprečju še najbližje svojemu poslanstvu trač novinarji.
Rekli boste, saj to pa ni posebno težko. Je res in ni. Marsikdo že ne bi zamenjal z njimi, predvsem zaradi večinoma imbecilne klientele, o kateri morajo pisati, samo drži pa vseeno.
Tako lahko vsem tistim, ki še vedno verjamejo v pravičnost tega sveta in bi svoj pogled na pravico in resnico želeli razkriti, svetujem le, naj za to uporabijo facebook ali začnejo pisati blog. Če imajo s pisanjem že iz osnovnošolskega obdobja, ko je bilo treba pravilno napisane besede povezati v neko smiselno celoto, težave, naj za pomoč prosijo kakšnega kolega, ki je pred 30 leti priromal v Slovenijo tako, da je vztrajal na kurzu sever. Večini njih se je v treh desetletjih uspelo ravno toliko asimilirati, da sta njihova govorica in pisanje pogosto komični talent, ki ga večinska publika najbolje nagradi. Saj vendar ne mislite, da so se stand up komiki, ki prodajajo ta prežvečeni štos, morali naučiti imitirati?
Skratka, dragi moji, hvala in ne hvala za maile, v katerih me poučujete, o čem bi moral pisati. Ideje uporabite sami, vaše so. Če vam pisanje dokončanih stavkov dela težave, edino ločilo, ki vam gre, pa so tri pikice, je tu še twitter. Najbrž ga imajo zato naši politiki najraje. Ugibam. Jaz bom še naprej mlel o svojih idejah. Mogoče jih bo enkrat zmanjkalo ali pa se bo z njimi začela strinjati več kot petina ljudi. V obeh primerih je to jasen znak, da moram v pokoj. Vsaj, kar se pisunstva tiče!
