Turizem na kmetiji je dopolnilna dejavnost, ki je najbolj razvita v alpskem svetu, še posebno v Avstriji. Vse države so kmete pri razvoju turizma spodbujale predvsem zato, ker je zemlja na višje ležečih območjih veliko bolj skopa in jo je težje obdelovati, pa tudi zato, da se mladi zaradi trdega dela in skromnega zaslužka ne bi selili v dolino. Strokovnjaki so izračunali, da mora gorski kmet z dodatno dejavnostjo, ki prinese več denarja z manj truda kot kmetijska, zaslužiti vsaj 30 do 40 odstotkov, da bi se lahko izenačil z življenjskim standardom nižinskih kmetov.
V povojni socialistični Jugoslaviji je bil spoštovan predvsem kult delavstva in dela v tovarnah, zato je turizem na kmetijah popolnoma zamrl. V osemdesetih letih pa se je vsaj v nekaterih glavah politikov miselnost toliko spremenila, da so začeli turizem na kmetijah načrtno spodbujati. Takratni škofjeloški župan Zdravko Krvina je nagovoril kmete na Starem vrhu, da so se začeli ukvarjati s turizmom. Na Koroškem je bil glavni spodbujevalec turizma na kmetiji direktor gozdnega podjetja Slovenj Gradec Dušan Dretnik, oba pa je podprl tudi predsednik republiškega komiteja za turizem Franc Razdevšek. Po teh pionirskih korakih se je začel počasi razvijati kmečki turizem, kot se mu je reklo v tistih časih, tudi v drugih delih Slovenije, zlasti v Savinjski dolini.
Ker se je turizem v Sloveniji intenzivno razvijal predvsem v turističnih središčih, kjer so gradili hotele in turistična naselja, je razvoj turizma na kmetijah začel stagnirati. Zaradi različnih razlogov so se številne kmetije prenehale ukvarjati s turizmom, nekatere pa so z velikimi dvoranami postale nelojalna konkurenca gostinstvu, saj so v njih ob koncu tedna in z na črno zaposleno delovno silo prirejali poroke in veselice, zaradi statusa turistične kmetije pa so plačevali zelo nizke dajatve. Razlog, da se turizem na slovenskih kmetijah ni razvijal tako hitro kot pri severnih sosedih, je bil tudi ta, da so le redki slovenski kmetje znali tuje jezike. Avstrijski kmetje, ki so se ukvarjali s turizmom in so gostili predvsem Nemce, seveda s tem niso imeli težav, saj so njihovi gostje govorili isti jezik. Turistične kmetije so v slovenskem turizmu pomenile le neznaten del celovite turistične ponudbe.
V samostojni Sloveniji so se turistične kmetije povezale v enotno tržno mrežo, ki jo je povezovala za to zvrst turizma specializirana Turistična agencija Vas. Ker so kmetje, ki jim je agencija zagotovila goste, začeli z njimi poslovati sami in niso bili več pripravljeni plačevati za promocijo in posredovanje, je agencija propadla. Ko so se stalni gostje, po večini Slovenci, zaradi želje po spremembi in lažje dosegljive tujine preusmerili drugam, so turistične kmetije ostale prazne in brez promotorja. Ob podpori ministrstva za kmetijstvo so leta 1997 ustanovili Združenje turističnih kmetij Slovenije s sedežem v Celju. Društvo skrbi tako za svetovanje kot tudi za organizirano promocijo doma in v tujini. Ob ustanovitvi je bilo včlanjenih 400 kmetij z 2600 ležišči. Od tedaj se je število turističnih kmetij v Sloveniji več kot podvojilo. Po zadnjih podatkih je registriranih 850 turističnih kmetij, ki imajo približno 4751 ležišč.
Mladi kmetje danes govorijo tuje jezike, obvladajo internet, do kmetij so speljane boljše ceste, zato je možnosti za razvoj turizma več. Deloma tudi zato, ker je veliko težje priti do službe. Zato ne le na kmetijah, temveč na podeželju na splošno, vse zasebne pobude potrebujejo, podobno kot pri naših severnih sosedih in drugod, organizirano spodbudo države.
