KOLUMNA

O starševskem vzgojnem trudu

Objavljeno 31. avgust 2015 19.30 | Posodobljeno 31. avgust 2015 19.30 | Piše: Erazem B. Pintar

Zarečenega kruha sem se kot oče že pošteno najedel.

Madona, si je dal dela, sem še pred leti komentiral prizadevanja prijatelja Jurija okrog sinove četrte rojstnodnevne obletnice. Seveda v pozitivnem smislu, samo vseeno sem si mislil, da se meni glede tega ne bo ljubilo zganjati takšnega hrupa. Po eni strani otroci itak ne štekajo še vsega, še manj se pozneje tega spomnijo, sploh pa jih preveč starševskega angažmaja dodatno razvadi in odpelje proč iz smeri, kjer se trud staršev ceni.

No, če lahko za svoje predrazmnoževalno življenje s ponosom trdim, da se skoraj ni zgodilo, da bi jedel zarečeni kruh, lahko v istem stavku priznam, da sem vse to pošteno nadoknadil kot oče.

Tako sem za Levovo rojstnodnevno zabavo že dva meseca prej iz treh kontinentov tega planeta navlekel napihljive dinozavre, ne dobiš namreč vseh na primer pri Kitajcih, in zasnoval osnovni koncept zabave. Hvala ne vem čemu, najbrž staršem ali kakovostni, starejši družbi v obdobju moje adolescence, da me smisel za humor nikoli ne zapusti, zato je bila zabava za otroke hkrati tudi krinka za tisto za odrasle. Kakopak! Precej otrok in staršev sem videl prvič, saj je Lev vabila delil v vrtcu po nekem prekleto zapletenem algoritmu, ki ga ni znal nihče dešifrirati. Niti se s tem nismo posebno obremenjevali. Sem pa opazil, da je bilo med povabljeno mularijo veliko več deklet kot fantov. Super.

Starši pripeljanih otrok so reagirali različno. Nekateri so se fino vklopili, tudi sami jedli in spili kozarec vina, pivo ali kak džin tonik, spet drugi so s strahom opazovali to razvratno familijo in njen zelo sproščen odnos do vsega skupaj, predvsem do otrok. V to gmajno med te norce zanesljivo ne bomo več hodili, so si najbrž mislili.

Nikoli nisem preveč maral razvajenih otrok, zato v ta problem vlagam kar nekaj pozornosti in energije. Za zdaj nisem pretirano uspešen! Po eni strani sem sicer dosegel, da otroka sodelujeta pri hišnih opravilih, pomagata v moji hobi delavnici ali na primer pri čiščenju avtomobilov in čolna, po drugi pa še vedno mislita, da lahko izsilita skoraj vse. Lovljenje neke prave mere med šikaniranjem in psihičnim dušenjem otroka ter tem, kaj lahko v resnici doseže, je seveda problematično in polno odklonov, vendar z nekaj truda in veliko zvitosti je mogoče stvari vseeno peljati. Mogoče pa je po eni strani prav, da so otroci v nepomembnih stvareh malce razvajeni, zato jih imamo, mar ne? Na drugi pa je dobro, da znajo pri resnejših ali pomembnejših stisniti zobe in razumeti, da se je včasih treba prebiti čez dolgčas, mraz, počakati na hrano, pijačo, se odpovedati stvarem, ki jih nujno ne potrebujejo.

Najbolje bi bilo, da bi lahko vzgojo peljali povsem distancirano od siceršnje permanentne brezpogojne ljubezni do otrok, saj vsaka čustva, kaj šele tovrstna, zameglijo presojo in naredijo človeka mehkega. Otroci točno vedo, da nas na primer po vrnitvi z nekajdnevne poslovne poti lahko navijejo okrog prsta, kolikor hočejo, saj smo jih pogrešali za znoret. Samo tega še ne vem, ali imajo to prirojeno ali to preprosto skopirajo od lastne mame, ki ravna enako. Vseeno. Samo da so in samo da jih imamo. Ene in druge!

Deli s prijatelji