Renaultova štirica, pri nas smo jo poimenovali katrca, je svetovni fenomen, saj so jo na tekočih trakovih ob rojstni Franciji vijačili še v Belgiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem ter v nekdanji Jugoslaviji in nato v Sloveniji pa tudi zunaj Evrope, v afriški Angoli, Tuniziji, Gani, Kongu, Slonokoščeni obali in Maroku, v južnoameriških Argentini, Čilu, Kolumbiji in Urugvaju ter celo na Madagaskarju.
Zadnji, poslovilni primerek katrce je bil izdelan prav na sončni strani Alp, v novomeškem Revozu. Do takrat so v 31 letih proizvodnje izdelali, tako trdijo pikolovski francoski podatki, natančno 8,135.424 vozil renault 4. Katrca, ki je bila ljudski avto, uporabljali so ga tako za posel kot prostočasne dejavnosti, za ljubezensko mečkanje in za vožnjo otrok na izlete, na pogled ni bila prav posebno športno vozilo, a je sodelovala na nekaj vzdržljivostnih preizkušnjah, celo na reliju Dakar.
Terenska katrca
Francoski snovalci so se poigrali s pogonskim sklopom in na presenečenje vseh se je na cesto postavila katrca s pogonom na vsa štiri kolesa z imenom renault sinpar R4 – in to že leta 1964. Avtomobil je bil poimenovan po tovarni Sinpar, ki je delovala že pred prvo svetovno vojno, pozneje pa se je specializirala za pogon na vsa štiri kolesa; predvsem so sodelovali pri snovanju vozil za francosko armado. Hkrati so z Renaultom izdelovali omejene serije štiripogonskih vozil tipa goélette, R4, rodéo, R6 in R12. Katrca s pogonom na vsa štiri kolesa je bila namenjena le omejenemu švicarskemu tržišču in zato jo je danes izjemno težko srečati. A vendar se zverinico z natančno 950 kubiki pod pokrovom lahko najde tudi pri nas, pod Karavankami.
Oranžna zapeljivka
V Smokuču, vasici v žirovniški občini, ki ima danes manj kot petsto prebivalcev, čeprav je uradno omenjena že v listinah iz leta 1328, je v garaži strupeno oranžna francoska zapeljivka. »Katrca je letnik 1982, a so se njeni originalni dokumenti izgubili. Bila je v uporabi pri francoskih žandarjih, na strehi je imela še luknjo za luči, tudi prvotna barva je bila modro-bela. Ko sem jo pripeljal v svojo garažo, sem o tem tipu vozila že nekaj vedel, še več pa sem prebral pozneje,« je v uvodu dejal Marko Mezek.
Poklicni avtoličar se je odločil, da bo svojo katrco opravil v barve, kot jih je imelo vozilo, ki se je preizkusilo na reliju iz Pariza v Dakar: »Potreboval sem kar precej rezervnih delov, večinoma sem jih našel v Sloveniji, nekaj malenkosti so mi poslali iz Nemčije, platišča pa sem našel na Češkem. Pri meni je takole urejena že leto in pol, porabil sem eno leto, da sem jo uredil, kot se spodobi. Tudi radio je iz tistega časa, ko so jo naredili, le da ni originalen, ampak nemški blaupunkt, seveda na kasete.«
Dela kot urica
Mezek pove, da je med obnavljanjem svoje 4x4 kupil za petdesetaka še eno staro katrco in tam dobil več kot polovico rezervnih delov: »Motor je popolnoma originalen, nič predelan. Ima osemindvajset konjev. Večina današnjih avtov ima ali stalen vklop ali pa avtomatski preklop med običajno vožnjo in pogonom na vsa štiri kolesa, moja katrca pa ima tak sistem, da ga moraš sam ročno vklopiti.«
Lastnik nam pojasni, da je vozilo dodobra stestiral: »Dela kot urica, tudi po desetcentimetrskem snegu sem se vozil po mehkem terenu in ni bilo prav nobenih težav. Šel sem čez Vršič pa čez Sorico in podobno. Ne maram makadama, zato se raje vozim po urejenih asfaltnih cestah.« V Sloveniji so, kot pove Mezek, le štiri taka vozila, vse tri preostale lastnike pozna: »A taka, kot je moja, je le še ena, preostali dve katrci na štirikolesni pogon sta tipa furguneta.« Nato povprašamo, kakšne načrte ima Marko s svojo katrco: »Nobenih. Le vozim se in uživam. Pelješ se za svojo dušo, nikamor se ti ne mudi, saj ima maksimalno brzino komaj 105 km/h. Vozilo je udobno, mehko in nadvse prijetno.«
