Tako se pri kosmatincih zgodi, da hrano kdaj tudi ukradejo z mize. Običajno se nasmejimo, postane pa moteče, če oziroma ko jim to pride v navado. Takšno početje ni zaželeno in tudi dovoliti ga ne smemo. Ne spodobi se, lahko se tudi marsikaj pripeti. Prav vsaka hrana namreč ni primerna za pse, lahko pa se zgodijo različne nezgode. Kako torej preprečiti ali odvaditi zmikavtsko vedenje?
Kar se Fido nauči …
Kosmatinca že na začetku, ko pride k hiši, ne glede na starost naučimo, da se jedače ne krade z mize, ampak se jo ponudi in vzame na primeren način. Psa moramo opazovati, s čimer ga tudi spoznavamo. To pomeni, da bomo neželene in neprimerne manire zatrli že v kali. Če le zakričimo, ko se tat poloti namiznih dobrot, je premalo. V tistem trenutku bo svojo namero morda opustil, a če bo ostalo le pri tem, bo naslednjič bolj zvit in bo nakano izpeljal potihoma in takrat, ko bo menil, da ga nima nihče na očeh. Kričanje torej ne zaleže, a to ne pomeni, da se je prevzgoje treba lotiti s fizično kaznijo. Nikakor! To ni le nepotrebno, ampak se nas bo začel bati. Zato je treba pokazati in uporabiti avtoriteto ter biti vztrajen. V bližini psa, ki ima tatinske gurmanske misli, naj bo vedno vsaj en človek. Ko se bo namenil idejo izvesti v praksi, preprosto ukažemo pusti (ali fuj ali ne smeš in podobno). Kot pravijo, je priporočljivo, da dolgoprstega kosmatinca lepega vedenja pri jedi učimo dvakrat na dan na primer en teden. Če mu ni zaupati ali je prehiter, je praktičen privez na dovolj dolg povodec, ki pa naj mu ne omogoča priti čisto do mize. Pri tatinskih nakanah velikost ne igra posebne vloge; večji pač sežejo na mizo, manjši pa skočijo ali splezajo na stol in je stvar rešena. Najpreprosteje pa je, če hrane ne puščamo na mizi, tako tudi skomin ne bo.
K hrani s priboljškom
Psa ne učimo le, da se hrane ne krade z mize, ampak tudi, da ima svoj prostor s posodami. Včasih se zgodi, da samo posoda s hrano, četudi še tako vabljivo, ni dovolj. V takšnih primerih je kosmatinca treba prelisičiti in premamiti: k njegovi hrani ga zvabimo s – hrano oziroma priboljški. Usedimo se poleg njegove posode s hrano in mu pred nosom pomahajmo s priboljškom. Nato roko spuščajmo, vse dokler priboljšek ne bo tik nad posodo oziroma v njej. Če kuža zaradi razburjenja ali v želji, da bi nas prelisičil ter si poenostavil pot do grižljaja, vstane ali začne hoditi okrog nas, spustimo roko s poslastico na tla, da je ne more vzeti. S tem se bo naučil ne le primernega vedenja, ampak tudi, da hrano zaužije le bodisi iz svoje skodele bodisi iz rok lastnika. V skrajnem primeru ni odveč, če se pretvarjamo, da smo hrano vzeli z mize, čeprav je v resnici nismo. Kuža bo, če bomo dovolj spretni, mislil, da je isto kot mi, in ga miza zato ne bo več zanimala. Sčasoma se ne bo zmenil niti za hrano, ki utegne pasti na tla, in bo počakal, da jo damo v posodo, ter jo bo šele nato zaužil. Če pa bi ga skušnjava vendarle premamila, mu preprosto ukažemo, naj pusti in počaka, da jo damo v posodo.
| Koristno zaradi varnosti Če psa navadimo, da je samo hrano iz rok lastnika in iz svoje posode, je to nadvse koristno. S tem ga bomo namreč naučili, da hrane ne sprejema od neznanih ljudi in je ne pobira kjer koli, kjer lahko naleti nanjo. Tako se bomo izognili zastrupitvam, saj se, žal, vedno in povsod najdejo ljudje, ki naše najboljše prijatelje namerno zastrupljajo. Psa naučimo, da je samo iz svoje posode, in ne s tal ali iz rok neznancev. |
