Križanci (crossover), kakršen je Nissanov qashqai, avtomobili torej, ki menda prevzemajo najboljše iz sveta terencev in osebnih avtomobilov, v zadnjem času pa tudi enoprostorcev, so v zadnjih letih postali modni in zato tudi prodajni hit.
Za ugotavljanje razlogov, ki tičijo za njihovim uspehom – to še posebno velja prav za nadvse uspešnega Nissanovega križanca –, ni treba kakšne posebne analize, saj je marsikaj mogoče razbrati že iz pogleda na te zanimive dvoživke. Nekoliko večja oddaljenost od tal, za lažje vstopanje in izstopanje, višji položaj za volanom, boljši občutek varnosti in preglednosti ter večji in prilagodljivejši potniški prostor, sploh če ima avto dodatno tretjo vrsto sedežev. Prav to različico si je bilo mogoče omisliti tudi pri prejšnji generaciji qashqaia, zdaj pa nič več.
A avtomobil zaradi tega ne izgublja veliko, kar se tiče uporabnosti in prostornosti, saj se v okvirih dobrega poltretjega metra medosne razdalje lahko stori in namesti marsikaj. Na zunaj je novi qashqai še zmeraj nezamenljiv in markanten, vendar je jasno izgubil nekaj svežine ter dobrodošle čudaškosti, ki je prvi generaciji na cesti zagotavljala svojevrstno identiteto. Nekaj krivde za to gre pripisati hišnim oblikovalcem, saj sta zunanji podobi qashqaia in večjega terenca x-traila dejansko zamenljivi.
Tako tu ne manjka modnih svetečih se diod, poudarjenih in masivnih kolotekov iz črne plastike ter vpadljivih, kar 18-palčnih platišč, ki sicer delujejo atraktivno, vendar prav nič udobno, še posebno če z avtomobilom zapeljete z urejenih in asfaltiranih cest. Na zunaj je qashqai z oznako 360 povsem običajni avtomobil kot njegovi bratje, saj je njegovo bistvo skrito očem.
No, pravzaprav je bistvo prav v razkrivajočem ptičjem pogledu, ki ga nakazuje številka 360, omogoča pa ga splet štirih kamer, ki so nameščene na štirih straneh vozila. Ena je v maski motorja, drugi dve širokokotni sta v stranskih ogledalih, zadnja pa na prtljažnih vratih. V praksi to pomeni, da lahko voznik ob njihovi aktivaciji – običajno je to pri vzvratni vožnji – na sedempalčnem multifunkcijskem sredinsko nameščenem zaslonu celostno spremlja dogajanje v okolici avtomobila.
Ideja je v teoriji zanimiva – edinstvena pač ne, kajti podobne sisteme ima, čeprav dražja in imenitnejša, tudi konkurenca –, saj naj bi lajšala manevriranje in odpravljala slabosti slabe preglednosti, ta je pri tem avtomobilu resnično omejena, odličnost njenega poslanstva v praksi krati slaba resolucija posnetka. Vseeno se z nekaj privajanja in napenjanja oči lahko izkoristi prednosti Nissanovega očesa na nebu, čeprav se nanj še vedno ne gre stoodstotno zanašati.
Kar se tiče preostalih asistenčnih sistemov, ki so poleg ptičjega pogleda osrednji prodajni adut tako opremljenega qashqaia, so ti v številu in delovanju dostojno zastopani. Na voljo so varnostni sistem za ohranjanje smeri vožnje (lane assist), sistemi za prepoznavanje prometnih znakov, za preprečevanje naleta in za upravljanje snopa žarometov ter še nekatere malenkosti, zaradi katerih je avtomobil zanimiva izbira za voznike, ki se navdušujejo nad tehniko in najrazličnejšimi napravicami.
Za pogon prek brezstopenjskega samodejnega menjalnika CVT je v tem primeru skrbel 1,2-litrski bencinski štirivaljnik s turbinskim puhalom in 85 kW (115 KM) ter 190 Nm navora pri 2000 motornih vrtljajih. Med mestno vožnjo in pri zmernih obremenitvah se je motor izkazal za tihega in ustreznega, vendar pa se pomanjkanje moči, zlasti v spodnjem območju delovanja, pozna pri večjih obremenitvah in ob bolj dinamični vožnji, kjer se pokažejo tudi slabosti navezave s samodejnim menjalnikom. Ta ob silovitejšem priganjanju motor žene do skrajnosti, kar močno povečuje hrup v kabini, a je brez pravega učinka v praksi, torej pospeška. Trpi tudi povprečna poraba goriva, ta je na testu redno presegala sedem litrov. Cene tako opremljenega in motoriziranega qashqaia se začnejo pri dobrih 26 tisočakih.