STRAH

Neupravičeni 
predsodki pred živalmi

Objavljeno 10. oktober 2016 18.00 | Posodobljeno 10. oktober 2016 18.00 | Piše: Mateja Florjančič

Ključna za premagovanje predsodkov do živali je pozitivna izkušnja.

Predsodki so globoko zakoreninjeni in ne izginejo sami. Foto Shutterstock

Bojim se kač. V spominu nimam nobene slabe izkušnje, kljub temu poleti, ko se sprehajam po s soncem obsijanih poteh, trznem vsakič, ko v bližini kaj zašumi. Vseeno mi je: belouške, goži, modrasi, gadi. Teh naj bi bilo pri nas veliko. Videla nisem še nobene.

Strah pred živalmi mi je, tako kot številnim drugim, torej blizu. Katerih pa se ljudje najpogosteje bojijo? Mag. Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja v Živalskem vrtu Ljubljana, odgovarja: »Raziskave so pokazale, da se predšolski otroci najbolj bojijo volkov. Njihov strah izvira iz pravljic. Zanimivo je, da ga, ko volka vidijo pri nas, ne prepoznajo in mislijo, da je pes. Šolskih otrok je najbolj strah pajkov, kač in žuželk. Glede na spol razlik glede strahov oziroma, kot jim pravimo, predsodkov do živali ni. Imajo jih tako moški kot ženske, res pa je, da zaradi vzgoje odrasli moški večinoma skrivajo občutke in jih ne priznajo.«

Korenine

Predsodki so neutemeljene sodbe, spremljajo jih intenzivna pozitivna ali negativna čustva. Tako kot vsi so tudi tisti do živali pridobljeni. »Majhni otroci jih še nimajo. Običajno se oblikujejo do tretjega leta in so pogojeni z močnimi čustvenimi izkušnjami, ki jih nanje prenesejo starši oziroma okolica,« je povedala biologinja. »Različni predsodki so bolj ali manj globoko zakoreninjeni in zelo odporni proti spremembam. Lahko nas spremljajo vse življenje in povzročajo nemalo preglavic.«

Trdovratni, a premagljivi

Zato jih je nedvomno najbolje premagati. To je mogoče, kar Furlanova potrjuje na podlagi svoje izkušnje. Predsodki do pajkov so jo namreč skoraj odvrnili od izbranega študija biologije in dobro razume, kako se počutijo tisti, ki se bojijo živali. Po zaposlitvi v živalskem vrtu jih je sicer počasi, a z vztrajnostjo vendarle premagala. »Veliko vlogo pri tem je igral moj učitelj magister Rudi Ocepek, ki je v več kot štiridesetletnem pedagoškem delu pomagal premagati predsodke do živali več kot 300.000 otrokom in številnim odraslim, tudi meni,« pove in doda, da sami od sebe predsodki praviloma ne izginejo.

Tudi v živalskem vrtu

Pri svojem delu se zaposleni v živalskem vrtu srečajo s številnimi predsodki do pripadnikov živalskega kraljestva in jih obiskovalcem tudi pomagajo premagovati. Pri tem uporabljajo model učenja, ki ga je razvil prav Ocepek. Ta priporoča štiri korake v naslednjem vrstnem redu: uvodno umirjanje in sproščanje, prijeten stik z nenevarno živaljo, predstavitev udeležencev in cilja, naslednji korak pa je soočanje z živaljo, do katere imajo predsodke. V praksi je to videti takole: učence najprej sprejmejo v primerno opremljeni učilnici, razporedijo jih v krog, kjer so vsi v enakovrednem položaju, ter jih spoštljivo pozdravijo. Nato jim predstavijo žival, do katere običajno nimajo predsodkov. Z njeno pomočjo spoznajo, da so to čuteča bitja, hkrati pa zaposleni pridobijo pozornost in zaupanje učencev. V tretjem koraku se skupaj dogovorijo o pravilih, ciljih in poteku nadaljnjega dela. Sledi zadnje dejanje, kjer predstavijo žival, do katere imajo največ predsodkov. To žival približajo postopoma. Nadaljnji koraki so odvisni od odziva posameznika ter od vedenja živali.

Olajšanje

»Tisti, ki jim uspe premagati predsodek, so zelo zadovoljni in ponosni na svoj uspeh. Ta izkušnja jim pomaga tudi pri drugih težkih situacijah v življenju,« pravi biologinja in dodaja, da predsodki do živali posameznika lahko ovirajo v vsakdanjem življenju in so lahko celo nevarni. »Poznam primere, ko je avtomobilske nesreče sprožil mali pajek pred volanom. Na srečo so se končale brez hujših posledic, pa vendar. Tudi zdrsi med hojo, ko se nekomu zazdi, da se v grmovju skriva kača, niso redki. Da ljudje prav zaradi neutemeljenih sodb pokončajo veliko nedolžnih živali, je najbrž odveč poudarjati.« Prav zato je pomembno, da se jih vsak, ki se z njimi srečuje, poskuša otresti, saj v Sloveniji ni živali (kače, pajka, žuželke), ki bi nas lahko ogrožala in bi nam bila smrtno nevarna.

Ključen dotik

Rudi Ocepek: »Pri odpravljanju predsodkov do živali je ključen trenutek, ko se je boječi dotakne. Dotik mora biti dovolj dolg, da se udeleženec zave svojih predsodkov in ugotovi njihov nesmisel. Ko se to zgodi, predsodki hitro izzvenijo ali vsaj izgubijo svojo moč.« 

Deli s prijatelji