Ko opazujem ljudi na poletnem dopustu, nekako ne morem mimo občutka, da je velik del sodobnih dopustnikov le del ene velike marketinške zarote ali, preprosteje, reklamnega natega. Dopust je že s fizičnega in psihološkega vidika velik stres. Fizično, ker gre za malce drugačen tempo, kot so ga ljudje navajeni, psihološko pa je težava največkrat v tem, da ljudje niso vajeni časa dejansko preživljati skupaj. Naj se sliši še tako čudno, vendar živeti skupaj še ne pomeni tudi skupaj preživljati življenja. In ob vsem tem neka nevidna sila prek oglasov, katalogov, brošur in preostale navlake ljudem v glavo vsadi hrošča, ki si zaželi hotela, hotelskega bazena ali plaže in hotelske restavracije. V realnosti to pomeni v povprečju sedeminštirideset ljudi na vsakem aru peščene površine, polulano mlako namesto bazena, bar, kjer isti koktajl prodajajo pod devetindvajsetimi različnimi imeni, in menzo, kjer ima file škarpene enak okus kot kalamari, dejansko pa gre za osliča, pripravljenega v menzi, ki ji rečejo restavracija.
Vendar je sinonim za poletni dopust v obliki samopostrežnega zajtrka, za katerim ti ni treba pospravljati in pomivati, odhoda na bazen ali hotelsko plažo, kosila, ki sicer ne prija, vendar je že plačano, popoldanskega dremeža po rumeni strokovni literaturi, večerja, kjer ti v drugi obliki servirajo, kar je ostalo od kosila, in neuspelega poskusa z alkoholom narediti bend s terase bolj poslušljiv, ženo pa manj slišno, postal množično sprejet.
Smernica preživljanja dopusta množic je skrbno naštudirana, poslanstvo pa jasno. Ljudje naj porabijo denar, da bo nekdo zaslužil, ljudje pa bodo morali delati naprej. Za nov dopust na primer. Dobrodošel stranski učinek je, da se ljudje nekaj mesecev zavedajo, da v službi sploh ni tako težko, vendar kaj ko srednjeročni spomin množic traja le enomestno število mesecev. Topogleden sindrom lahko opazite na primer na vsakih volitvah. Zato je vse to ples podzavesti, zavest ve le, da je na dopust pač treba, ker tako to je.
Osnovna napaka povprečnih ljudi je ta, da ne vedo, da sprošča in odpočije alternativna aktivnost in ne neaktivnost. Tako so načeloma na dopustih veliko srečnejši navtiki, avtodomarji in tisti, ki kampirajo, ker se morajo hočeš nočeš ubadati z vrsto operativnih težav, ki z domačimi in službenimi niso niti v sorodu. Hobiji so bili izumljeni zato, da sproščajo, odpočijejo in osrečujejo, od lenarjenja si pa samo še bolj sesut. Še posebno če ga mešaš z malo preveč hrane in alkohola, čemur naj bi bil dopust po mnenju večine tudi namenjen.
Pozdravljam smernice aktivnega preživljanja dopusta, saj omogočajo, da ljudje za nič več ali celo za manj denarja, kot stanejo butasti all inclusive paketi, dejansko preživijo dober in zanimiv dopust. Kolesarjenje, srfanje, kajtanje in supanje so le del stvari, ki bi se jih moral lotiti vsak, ki rad preživlja dopust na morju. Gore, kolesarske ture, jezera in gozdovi pa zanimiva občasna alternativa.
Pred dvajsetimi leti sem iz vprašalnika za intervjuvanje kandidatov za razpisane zaposlitve umaknil vprašanje, kako kandidat preživlja svoj dopust, saj se mi je to zdelo drezanje v osebne stvari. Vrnil ga bom. Preživljanje dopusta o človeku očitno pove ogromno in vedno več.
