Prav zato se je pametno potruditi ter – komur to pri vseh kreditih še uspe – postopno prihraniti vsaj majhno zlato rezervo. Slovenci na splošno veljamo za narod, ki ima varčevanje tako v genskem zapisu kot v navadah – sploh ko se počutimo kakor koli ogrožene. Po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) smo državljani lani bolj varčevali kot denimo pred desetletjem, k čemur verjetno prispeva tudi slab gospodarski položaj oziroma zavedanje, da v resnici nihče nima več popolnoma zagotovljene službe. Ta trditev postane še bolj kristalno jasna ob zadnjih statistikah Zavoda RS za zaposlovanje, po katerih je brez zaposlitve že skoraj 113.000 državljanov. Septembra letos se je na zavodu na novo prijavilo skoraj 8000 brezposelnih oseb; med njimi največ dolgotrajno brezposelnih, ki si nikakor ne morejo, v nekaterih primerih pa tudi nočejo najti službe, ter žensk. Če pa drži pregovor, da na ženskah slonijo štirje vogali pri hiši, potem smo očitno spet me prve na vrsti, da tudi druge družinske člane navdušimo za več kot nujno varčevanje in tako poskrbimo za prihranke, ki nam bodo ob morebitni izgubi službe ali nepričakovanih vrtoglavo visokih izdatkih prišli krvavo prav. Že samo dejstvo, da imamo zase in svoje najbližje pripravljeno finančno rezervo in ne bomo vsak dan v grozi razmišljali, kaj bo, če bo, pomirja in tako izboljšuje kakovost vsakodnevnega življenja. Ne nazadnje, tudi če smo trenutno solidno finančno preskrbljeni, zakaj ne bi privarčevali za potovanje, na katero si že od nekdaj želimo odpotovati skupaj z najdražjimi?
Načrt mora veljati za vsakogar
Kot tango zahteva vsaj dva človeka, se mora tudi varčevanju posvetiti več aktivno vpletenih, če želimo doseči dramatično pozitivne rezultate za vso družino. Posebno v finančnih zagatah ne pričakujmo poleta na zeleno vejo, če pridno varčuje le en družinski član, drugi pa se bolj ali manj igrajo z denarjem in ga zapravljajo za nekoristne traparije. Prav zato velja nasvet, da vsi, ki sodijo v posamezno gospodinjstvo, sedejo za mizo in skupaj izračunajo vse prihodke, ki jih prinašajo, ter vse odhodke. Presodimo, kateri med njimi so zares nujni, denimo nakup prehrane, oblačil in obutve za otroke, gorivo in podobno, ter razmislimo, katere bi morda lahko zmanjšali. Pogovorimo se, koliko bi lahko vsakdo vsak mesec prispeval k družinskemu proračunu, da bi zbrali ustrezen znesek za hude čase oziroma priložnostno razvajanje. Ta naj bo nizek, v višini mesečnega zneska za vse položnice ali višji, kot pač zmoremo. Ugotovitve skupaj z natančnimi številkami zapišimo – bodisi na kakšen list bodisi na tablo – in naj bodo na vpogled vsem v vsakem trenutku. Zelo dobrodošlo je tudi, da si vsak posebej vsaj nekaj mesecev piše, koliko denarja je porabil in za kaj.
Nogavica ali sistemski hranilniki
Izbiro, kako nalagati evro na evro, da bo na koncu nastala vsaj pogača, če že ne palača, ima seveda posameznik, a previdnost nikakor ni odveč. Včasih se staro dobro skrivanje cekinov v nogavici izkaže pametnejša taktika kot nasedanje visokoletečim obljubam izurjenih bančnih in drugih finančnih svetovalcev. Po drugi strani nam seveda nihče ne more pomagati, če nam nekega dne ljubo dragoceno nogavico kdo preprosto izmakne. Tu seveda zmagajo hranilniki, ki nam, delujoči v državnem sistemu, obljubljajo vsaj za vzorec dobička. T. i. finančnih produktov imamo v naši deželi kar nekaj. Po podatkih Banke Slovenije, ki nam jih je posredovala njihova predstavnica Mirjana Samardžija, je vseh bank, hranilnic in podružnic v Sloveniji kar štiriindvajset: »Nekatere med njimi ne sprejemajo vlog varčevalcev, denimo SID banka in podružnica RCI, enako ne več Factor in Probanka, ki se zapirata. Pred kratkim odprta podružnica Brull Kalmus bank prav tako ne sprejema vlog.«
Ločeno od bančnega računa
Katero obliko varčevanja izbrati, kdaj in kje, da se ne opečemo, smo vprašali Boštjana Krisperja z Oddelka za finančne storitve Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), ki na svoji spletni strani med drugim ponuja primerjalnik depozitov in druge kalkulatorje za lažje načrtovanje osebnih financ. »Prihranke za nujno rezervo je dobro imeti ločeno od bančnega računa, na varčevalnem računu, kjer je denar vedno takoj dostopen. Že privarčevani denar, ki ga ne potrebujemo takoj, lahko hranimo v depozitih. Če si lahko privoščimo redno varčevanje, lahko vsak mesec varčujemo s pomočjo obročnih varčevanj. Najpomembneje je, da se pri obeh rešitvah ne vežemo za predolgo obdobje in da se odločimo za produkte s fiksno obrestno mero. Tudi za bolj dolgoročna varčevanja klasični bančni produkti niso tako slaba rešitev, posebno če ne maramo tvegati ali pa naložbena tveganja težko ocenimo. Potrošnike opozarjamo, naj bodo izredno previdni pri zapletenih produktih, zlasti takšnih, ki združujejo več namenov, recimo zavarovanje in naložbo,« strne pomembne oporne točke razumnega varčevanja Boštjan Krisper. Kdor je že poskrbel za osnovno varnost, lahko del svojih prihrankov naloži tudi v bolj tvegane naložbe, če ve, da bo varčeval vsaj deset let, če jih dovolj dobro pozna in je tudi pripravljen tvegati; medtem ko so delnice primerne za tiste z večjimi prihranki, lahko tisti, ki imajo manj sredstev in želijo postopno varčevati, razmislijo o delniških skladih, doda Krisper: »Najbolj primerni so delniški skladi z nizkimi stroški in široko razpršenim tveganjem, na primer z globalno usmeritvijo in brez poudarka na določenih industrijskih panogah.«
Svetovalci in vezave so glavna past
Glavna past pri varčevanju je, še svari Krisper, da se zanesemo na nasvet finančnega svetovalca, ki je v resnici le prodajalec in ga zanima lastni dobiček: »Namen velikega dela finančnih produktov na našem trgu je lepo zaslužiti, ne pa ljudem pomagati z dobrimi rešitvami za varčevanje. Druga pomembna past so vezave. Banka in zavarovalnica si potrošnikov denar želita zadržati čim dlje in mu, če ga potrebuje prej, lahko zaračunata zelo visoke stroške. Produktom s takšnimi večletnimi vezavami se je večinoma bolje izogniti.« Na ZPS tudi svetujejo, da je v nekaterih primerih smiselno razmisliti o zamenjavi banke – kadar nam druga ponuja višjo obrestno mero in hkrati nižje stroške vodenja bančnega računa. Ne nazadnje je dobro vedeti tudi to, da se ob morebitnem letnem izplačilu obresti v vrednosti nad 1000 evrov obračuna 25-odstotna davčna stopnja, pa tudi da v nekaterih primerih prihranki v banki negativno vplivajo na uveljavljanje socialnih transferjev, kot sta otroški dodatek in izplačilo vrtca, o čemer se je priporočljivo pozanimati na pristojnem centru za socialno delo.
Ne nosite vseh jajc v eni košari
Znane in vplivne Slovence smo vprašali, kako skrbijo za svoje oziroma družinske prihranke oziroma ter kateri načini varčevanja so se pri njih izkazali kot najbolj učinkoviti.
Ljudmila Novak, predsednica NSi
»Pri nas varčujemo tako, da čim več stvari okrog doma in v hiši opravimo sami. Ker imamo tudi kmetijo, večino hrane pridelamo doma. Tako združujemo prijetno s koristnim, naša rekreacija pa je delo v naravi. Zaradi tega imamo bolj malo prostega časa za izlete in počitnice, prihranke pa vlagamo v zemljišča, stroje in druge pripomočke. Nikoli ne zapravimo več, kot zaslužimo. Nimamo velikih potreb, zato smo zadovoljni s tem, kar imamo.«
Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije
»Pri varčevanju imam dva cilja. Najprej želim imeti nujno rezervo, za nepričakovane stroške. Obenem pa po svojih močeh zbiram prihranke za bolj oddaljene cilje v prihodnosti, za dodatek k pokojnini in podporo družini. Pri varčevanju nočem eksperimentirati. Takoj ko slišim bleščeče obljube o visokih donosih, postanem zelo skeptična. Zato varčujem v preprostih produktih, ki jih razumem. Naučila pa sem se tudi, da se pri bolj dolgoročnem varčevanju ne sme položiti vseh jajc v eno košaro in vsega staviti na enega konja.
Potrošniki smo danes v nehvaležni situaciji. Na eni strani dohodki padajo ali pa so prenizki, na drugi strani pa se od nas pričakuje, da bomo veliko več sami naredili za svojo finančno varnost. Pri tem nas napotijo na rešitve na trgu, ki pa prepogosto koristijo le tistim, ki jih prodajajo. Država, če že prenaša odgovornost na potrošnike, bi morala storiti več, da se bodo lahko odgovorno in varno odločali.
Na splošno v vsakdanjem življenju zelo nerada plačujem preveč za stvari, ki jih potrebujem, in ne maram nepotrebnih stroškov. Zelo me zanima kakovost svojih nakupov, pogosto primerjam cene in preverjam, kateri stroški so zares potrebni in kateri ne. Tudi če kdaj ne prihranim veliko ali pa tudi nič, imam rada občutek, da vem, kaj se dogaja z mojim denarjem. To bi bil tudi moj glavni nasvet vsem. Vsak se najbolje počuti, če ima občutek, da ima pregled nad svojimi financami, obenem pa težko zasluženi denar porabi za tisto, kar sam zares potrebuje, in ne za tisto, kar mu vsiljujejo drugi.«
Dr. Matej Lahovnik, ekonomist
»Najboljši način je, če se držimo starega finančnega načela, ne nosite vseh jajc v eni košari, oziroma da razpršimo tveganje z različnimi oblikami varčevanja. Zato se mi zdi kombinacija bančnega varčevanja, dodatnega pokojninskega varčevanja v skladih in manjšega dela tudi v delnicah oziroma obveznicah še vedno najbolj smiselna. Najprimernejša oblika je seveda odvisna tudi od dolžine in namena varčevanja. Žal pa so trenutno bančne obrestne mere tako nizke, da so realno, upoštevajoč inflacijo in davke, okrog ničle ali celo rahlo negativne. Je pa težko napovedovati vnaprej, kaj je najbolj primerna oblika, saj je, kot je nekoč dejal najbolj znani ekonomist Keynes, 'edina zanesljiva stvar ta, da smo na dolgi rok vsi mrtvi'.«
- Stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev v minulem desetletju
Najbolj vestno smo zbirali prihranke leta 2006, tik pred odpravo tolarja kot plačilnega sredstva in uvedbo evra, najmanj pa smo varčevali v letu 2012.
- 2004 - 13,6 %
- 2005 - 15,1 %
- 2006 - 16,9 %
- 2007 - *16,2 %
- 2008 - 16 %
- 2009 - 15 %
- 2010 - 13,5 %
- 2011 - 13,1 %
- 2012 - 11,5 %
- 2013 - 14,4 %
(Vir: SURS/*Plačilno sredstvo je že bil evro.)
