Že dobri dve desetletji s trdo roko pomaga ljudem, da spremenijo tok svojega življenja. Skoraj 1000 jih je šlo skozi njegov program. Da je življenje težko, mu je jasno. Da je treba garati, tudi. In disciplina? Krona stvarstva. Ko je dan enak dnevu, je mogoče vse.
K vam prihajajo ljudje s težavami, ki so med drugim posledica duha časa. Kaj jih pesti v tej lepi naši sodobnosti?
O, seveda so težave drugačne kot včasih. Po mojih izkušnjah ima 90 odstotkov tistih, ki pridejo do mene, težave v primarni družini, v odnosu z očetom in materjo. To je jedro, simptomi pa so različni. V ljudeh se skriva bolečina, ki jo nosijo že od otroštva. Ravno včeraj sem imel na obisku gospo; povedal sem ji le nekaj stavkov o tem, kako vidim njene težave, pa so se ji ulile solze. Pred tem je napisala življenjepis, v katerem je očeta in mamo opisala kot krasna človeka, a se je že med vrsticami dalo slutiti hladnost, nepotrditev. Mnogi pa se razčiščevanja s starši ne upajo niti lotiti, kajti zanj je treba veliko poguma.
Slovenci smo strašansko obremenjeni z občutkom krivde in dolžnosti do staršev, morda imamo v glavi tudi četrto božjo zapoved ... Večne hvaležnosti nas že od malega učijo.
Opažam tudi, da klasična freudovska nevroza – konflikt med dovoljenim in nedovoljenim, med superegom in idom – izginja. Današnji svet, o tem veliko govori predvsem Galimberti (Umberto, italijanski filozof, op. p.), ustvarja konflikt med možnim in nemožnim. Človek je vreden, tako se oblikuje tudi njegova samopodoba, če nekaj ima. Če je »in«. Tako zlahka doseže meje svojih sposobnosti in se zruši. Ne oblikujejo se več nevrotične motnje, temveč motnje osebnosti. Zlasti mladi ljudje se izklopijo, anestezirajo, ker je težko živeti. Galimberti se sprašuje, ali daje prihodnost človeku upanje. Odgovori, da je prihodnost grožnja, in ne več priložnost. Nihilizem je vcepljen v ljudi. In kot je rekel Frankl (Viktor Emil, avstrijski psihiater, ustanovitelj logoterapije, op. p.): Ljudje ne najdejo več smisla življenja. Je sploh vredno truda? Ko mladi ugotovijo, da ne, se umaknejo, drogirajo. Tukaj pa ne gre le za trde droge, temveč umik v paralelni svet. Tudi interneta. To je pripeljal Zahod. In zato nas bo Vzhod z lahkoto popapal.
Omenili ste Galimbertija. V knjigi Miti našega časa razkrinka veliko laž, in sicer da je materina ljubezen vedno brezpogojna. Kako v procesu preobrazbe doživijo posamezniki razodetje krute resnice, da jih mama ni imela rada?
To je velika bolečina, hladna mati. Mati naj bi kot samica mladiča branila do smrti. A če ima sama narcisistično rano, ljubezni do otroka ni sposobna. Tudi Margaret Mead (ameriška antropologinja, op. p.) pravi, da so do četrtega leta otroci na materini strani mostu. In nato prek reke prihajajo k očetu. Takrat se človek individualizira, otrok postane človek; vstopi v svet in se začne obračati navzven. To je pomemben proces, ki je bistveno opredeljen z materinim odnosom do otroka. Ta mora čutiti varnost, sprejetost, navezanost. Če tega ni, čuti težave vse življenje.
Človek lahko to bolečino zavestno sicer hitro popredalčka, a dolga je pot do tja, kjer se bolečina očisti, kjer ta ranjeni otrok kot odrasel človek zaživi. Predelati mora predvsem zamero, globoko žalost, ki jo čuti ob zavrnitvi. Biti mora jezen! Prizadetost je globoko zarisana v človeku. Izraziti mora zato tudi bes in si priznati, da je bilo, kot je bilo. To pa je v naši družbi prepovedano. Poveličujemo namreč hvaležnost staršem, pridigamo o odpuščanju. Pravijo celo, da bo, ko enkrat odpustiš, vse bolje. A kako boš odpustil, če še nisi niti zameril?!
Zadnjih 50 let se je epidemiološka slika patologije v zahodnem svetu spremenila. Iz nevroze prihajamo v psihopatstvo. Christopher Lasch je že pred 35 leti pisal o narcisizmu. Njegovo knjigo Kultura narcisizma smo v prevodu žal dobili šele pred tremi leti. Patološki očetje in matere prenašajo patologijo v nove generacije. Če je mati hladna, če sprejema otroka zaradi lastnih potreb in se vanj ni sposobna vživeti, če ga zlorablja in je zanjo krasen le, če zadovolji njene potrebe ... To je hujše kot fizična kazen! Tak otrok ne more oblikovati avtonomne osebnosti. Občutek ima, da je vreden le, če je genialen. In na koncu to sprejema kot svojo lastno osebnost. Tako vzgajamo narcise. In to je tragika sodobnega časa.
CELOTNI ČLANEK JE OBJAVLJEN V AKTUALNI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS. NANJO SE LAHKO NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 99.
