Ne čakajte pomladi!

Tistih dolgih, ljubezenskih in premišljenih, s skrbno izbrano vsako besedo. Pa ste nas močno presenetili. Poslali ste nam jih več kot dvesto.

Čustvena sporočila so nam odkrila, kako globoka hrepenenja tlijo v slovenskih srcih. Pravzaprav ste nas v mesecu zbiranja kar zasuli s pismi. Kratkimi, sladkimi, dolgimi in žalostnimi. S prepolnimi obžalovanja pa tudi z bolj veselimi in hudomušnimi, ki kažejo, da je ljubezen čudovito čustvo, ki, dokler traja, prekipeva od sreče, in ne zgolj boli, ko pride njen konec. Prebrali smo pisma, namenjena partnerjem, fantom, dekletom, dolgoletnemu možu, mamam. Nekaj jih je bilo posvečenih ljubimcem, tistim, s katerimi vam ljubezen ni bila usojena. Še posebno žalostne so besede, namenjene pokojnim, saj nas ljubljeni prav vedno zapustijo prezgodaj. Včasih lahko z dobrim pismom polepšamo dan prijatelju. Tega ste se zavedali tudi vi, saj smo prejeli kar nekaj takšnih, ki obujajo spomine na dolgoletne prijateljske vezi. In nova življenja. Takrat nas šele otroški čudeži napolnijo z občutki. Premnogo ste nam jih zaupale babice, matere in celo očetje. Pa tudi nasprotno, nadvse toplo je bilo prebirati vrstice, ki ste jih svojim staršem namenili hvaležni otroci. Nekatera pisma so še posebno dišala, druga so v sebi skrivala bogate ilustracije. Prav vsa pa so bila napisana na roko in tako v sebi nosila edinstveni pečat avtorja.

Zdaj ste na vrsti vi, drage bralke in bralci. Pred vami razgrinjamo vsebino 12 najboljših pisem, ki so prispela na Onin natečaj in jih je izbrala strokovna žirija. Preberite jih v tednu zaljubljencev, ki je pred nami, in glasujte za najljubše. Morda vas bo katero ganilo do srca, kot je nas. Še bolje pa, če bo tiste, ki doslej niste zbrali poguma, spodbudilo, da zaupate skrivno hrepenenje ljubljeni osebi. Kar nas je na tokratnem natečaju pretreslo, je zagotovo ugotovitev, da premnogokrat čakamo predolgo. Naj se »preveč nas je strah« spremeni v prešerno srečo. Kot je nekoč zapisala pesnica Emily Dickinson, prava ljubezen ne potrebuje razlage, preprosto obstaja, kot zakoni narave. Naj ne ostane neizrečena. 

• Pesem Zate

1 V pisan plašč jesenskih barv

se odel je gozd.

Veter z listjem se igra,

malo sem in malo tja.

Sonce kuka izza oblakov,

pridušen odmev korakov

tvojih zliva se s pesmijo

potoka, ki kot otrok razigran

hiti skoz reko v ocean ...

2 Vsak najin dan je list v vetru,

dotik med nama žarek sonca,

ki poljubi rahlo, nežno

cvet za cvetom spet in spet.

Pogled ujame se v pogled,

nasmehneš se in jaz nazaj.

Vem, ljubiš me za vekomaj,

za vselej, večno, vedno

in poln spominov name

je zate tukaj, zdaj ...

3 Pomladi najinih bilo je

trideset in tri.

Vsak nasmeh, pogled, poljub

v srcu še živi.

Ve, kako boli

sprehod po gozdu najinem

brez moje roke v tvoji

s toliko trenutki skupaj,

kot je listja, ki šumi ...

4 Eden je moral iti prej

in zdaj sem veter, ki igram

se s tvojimi lasmi

in zdaj sem sonce, ki žarim

ter grejem ti dlani

in zdaj sem potok, ki hitim

po gozdu pred teboj

in zdaj sem prah, ki tvoj korak

jemlje ga s seboj.

5 Ponoči, ko v solzah zaspiš

se narišem v sanjah ti

kot Mali princ, pa Odisej,

kot Don Kihot ali Enej,

pa Robin Hood in Harlekin,

Ostržek ali Aladin.

Ko s svitom jemlje noč slovo,

tiho dahnem ti v uho:

»Daj princeska, zbudi se,

ne pozabi: ljubim te.«

Šifra: Feniks 

 

•  Ljuba mama

Pred mnogimi leti si se rodila, svoji mami veselje in radost naredila.

Kot dekle si veliko potrpela,

svojo ljubezen doživela.

V zakonu smo se trije rodili,

s tabo veselje, žalost, srečo delili.

Našla si veliko časa za vse,

darežljivo je bilo tvoje srce.

Tvoje oči so ljubezen žarele,

besede iz tvojih ust kot slavček žgolele.

Bodrila si nas in učila,

po poti resnice nas vodila.

Zdaj sem spoznala,

da premalokrat sem rekla

hvala ti, mama.

In imam te rada, ljuba mama.

Šifra: t. hči 

•  Moja,

Ljubim te.

Ljubim te, a ne zaradi tvojih najdaljših in najelegantnejših prstov, kar sem jih kdaj videl. Tako rad te primem za roko in se igram. Tako prijetno mi je, ko mi greš s prsti skozi lase. Ti isti prsti, katerih dotik čutim na svojem obrazu tudi, ko jih ni blizu. Ki je najnežnejši dotik, kar jih poznam. In ki si ga vedno znova in znova želim.

Ljubim te, a ne zaradi topline tvojega glasu, ki mi vsako jutro v svojih najnežnejših tonih vošči prijeten začetek dneva. Ki je tako seksi, da daleč naokrog prekaša vse radijske glasove. Glas, ki mi hkrati z največjo mirnostjo in prepričljivostjo vedno znova govori, da je vse v redu, iz mene odpihne še zadnji kanček strahu in dvomov in zato v njem tudi sam najdem svoj mir.

Ljubim te, a ne zato, ker je ljubljenje s tabo kot srečanje z bogom. Ko se mi predaš z vsem svojim bistvom in te čutim s svojim. Ko si z dotiki in poljubi izmenjava hkrati še nešteto misli in čustev in jih vpleteva v najvišjo možno melodijo, ki nosi v sebi najglasnejše sporočilo. Vedno znova si te bolj in bolj želim.

Ljubim te, a ne zato, ker si upaš biti ranljiva in se mi odpreti v celoti. Ko mi s solzami v očeh zreš naravnost v oči in s tem hkrati nehote odpiraš tudi vrata moje ranljivosti. Ob tebi me ni več strah. Takrat in vedno potem se te najbolj želim držati v svojem objemu.

Ljubim te, a ne zato, ker imaš dober smisel za humor. Tako zabavna si in tvoj smeh me vedno spravi v dobro voljo. S tem mi dovoliš, da sem s tabo tudi jaz kdaj spet lahko otrok. A ko je smeh postal tudi del najinih prepirov, ki jih z njim tudi vedno zaključiva, sem vedel, da imam ob sebi najboljšo prijateljico, za katero grem na konec sveta.

Ljubim te, a ne zato, ker mi vedno znova podaš roko, ko vzpetine postanejo preveč strme. Stisk tvoje roke jim odvzame ostrino in zmanjša njihov naklonski kot.

Ljubim te, a ne zaradi tvojih modrih oči, ki v sebi skrivajo globine vseh oceanov. Morje imam rad, a četudi ga ne bi nikoli več videl, v modrini tvojih oči vedno najdem globine, od katerih nikoli ne umaknem pogleda.

Ljubim te, a ne zato, ker ne bi mogel živeti brez tebe. Ker namreč lahko. A ne bi hotel, ker je življenje s tabo lepše in boljše, kot sem si kdaj koli lahko predstavljal.

Ljubim te ... zato, ker si.

Šifra: Tvoj 

•  Ljubezen

Ti veš,

koliko imam vprašanj

in kako malo dobim odgovorov

in takrat, ko to zaboli,

bodi potrpežljiva, prosim.

Ne dovoli Ljubezen,

da enkrat ne bi bila več,

kot dve svetilki,

ko pa je le tam zares svetlo,

kjer oba svetiva.

Tvoj

Šifra: Nepal 93 

•  Preljuba starša!

Toplo pozdravljena. Skrajni čas je, da se vama zahvalim za znanje in visoko vrednotenje le-tega, katero sta mi ne vedoč – dala.

Bilo je okoli mojega osmega leta, skratka, znala sem brati in pisati. Ko sta vidva delala na njivah, sem brskala po starem predalniku in odkrila v čudovito blago ovit paket, povezan z rdečo vrvico. Skrbno sem ga odvila in odkrila skupek vajinih ljubezenskih pisem, napisanih med drugo svetovno vojno in po njej. Bila sem očarana nad odkritim, saj tako lepe pisave z vajinimi risbami obogatenih pisem, napisanih z rdečim, zelenim in črnim črnilom, še nisem videla. In od takrat sem izkoristila vsak varen trenutek za branje.

Vajina pisma so me naučila pravilno razumevanje nesmiselnih vojn, predvsem pa veliko o pravi ljubezni, prežeti s predanostjo, hrepenenjem in zvestobo.

Vidita, od tod izvira moja strast do pisanja pisem. Vedno ko odprem čudovito pelikanovo stekleničko z rdečim črnilom, sama napolnim penkalo, se zame začne predanost tistim, ki jim pišem, povezana z vama. Obljubljam vama, da bom pravočasno in skrbno predala vajina pisma osebi, ki bo, prav tako, znala ceniti neprecenljivo vrednost in jo ohraniti še za naslednje generacije.

Z ljubeznijo vaju pozdravljam, vajina hvaležna hčerka Filoj

Šifra: Filoj 

•  Sanjsko potovanje

Sanjski otok. Vstopna postaja. Potovanje z vlakom. Vau. Poredko se vozim z vlakom. Tole pa obeta. Kmalu ugotovim, da nisem edina popotnica na tvojem vlaku. Tudi prav, saj me ne moti. Povabiš me v kabino in pokažeš vse te naprave, ki skrbijo za varno vožnjo. Hitro se učim in vmes mi malo prepustiš krmilo. Fantastičen občutek. Plavam v občutkih vznesenosti, ugodja. Drviva skozi pokrajino. Res malo prehitro je tole potovanje.

Potem zavora, škripanje, ovira na tirih. Stop.

Ne, ni ovira na tirih. Konec proge je. Konec potovanja. Kar tako. Brez opozorila. Rečeš mi, to je to. Lahko si še na vlaku, a mene čaka druga lokomotiva, druga pot, ta pride na vrsto malo kasneje, lahko me počakaš.

A jaz sem izstopila.

Vesela sem, da sem bila nekaj časa tvoja potnica. Bia je popolna vožnja. In jaz popolna učenka. Naučila sem se voziti vlak. Vlak svojega življenja. In jaz sem strojevodja. Ni bilo lahko, še vedno se učim, a občutek je angelski. Ustavim, kjer mi srce poželi, in sprejmem samo potnike, ki se radi vozijo z mojim vlakom.

Ti želim, da voziš vlak svojega življenja z ljubeznijo. Jaz bom svojega. Mogoče se najine tirnice spet kdaj križajo.

Objem in poljub, tvoja potnica. 

Šifra: Sanjsko potovanje 

•  Iluzija

Pa vendar te čutim ta hip tik ob sebi.

Tvoj dih.

Dotik ustnic na mojem ramenu. In ko se zavem trenutka,

s cmokom v grlu dojamem,

da te ni.

Niti nisi namenjen biti.

Le moje misli drvijo k strastem, ko se dotakneva.

Nisi resničen.

Zato ponovno izbiram utvaro,

da zopet začutim tisti ogenj, ki daje dih popolni predaji.

Obrazi so nepomembni.

Energija, ki jo dihava, daje popolno obliko.

Tudi če se ne dotakneva.

Pa vendar ...

... skoraj bližina, ko ne morem doseči tvoje dlani.

Včasih ... vesolje ne potrebuje namena.

Včasih ... se le zgodi.

In čeprav se zdi utvara,

me hrepenenje vrača v resničnost.

Šifra: Tvoja

•  Dragi ti!

Ponovno strmim v pismo, ki sem ti ga poslala nazadnje. Prebiram zapisano, se spotikam čez lastno nerodnost in le ugibam, kako si razumel moje besede. Zakaj nisi nič odgovoril? Mogoče se je pismo izgubilo? Mogoče so ga prestregle in uničile ljubosumne oči? Ne, ni mogoče. Dobil si ga, to čutim. In čutim, kako ti ponos brani, da bi nanj odgovoril. Vendarle te poznam; mogoče bolj, kot ti je ljubo. Čeprav je med nama morje časa, čeprav so med nama oceani usode, ki ni več najina, je le moja in tvoja, te še vedno poznam. Še vedno vem, kdo si – tam globoko pod kožo, kamor se ne pride zlahka.

Spomnim se, kako pomenljivo – simbolično sva nekoč pred rdečo lučjo na semaforju obstala vsak v svojem avtomobilu. Ko se je prižgala zelena, sva odpeljala – vsak v svojo smer. Nisi več pogledal proti meni. Si se še vrnil, o ja. Vrnil si se po zagotovilo, da si še vedno nekje tam, v bližini mojega srca. Vrnil po občutek neminljivosti, po obliž za svoj ranjeni ponos. Ko se je ta zacelil, ni bilo več potrebe po moji bližini.

Konci in zaključki mi nikoli niso šli dobro od rok. A le pri pomembnih stvareh. Vedno sem se bala, da moji ljubljeni ne bodo vedeli, kako zelo so pomembni. Da njihov pomen ostaja nespremenjen, četudi se naše poti razidejo. Ostaja kot mehka odeja, v katero se zavijem, ko me jekli življenje. Ostaja kot sladka drobcena niša v moji duši, ki jo čuvam samo zase in v katero ne spuščam nikogar, da s svojo prisotnostjo ne pomendra mojih največjih dragocenosti. In za temi vrati si ti ... Si še zmeraj ti? S tabo se pogovarjam, ko zaslišim pesem iz najinega časa. Tebi se nasmehnem v mislih, ko me okus pogrete štručke spomni na gimnazijo. Tebe bi rada vprašala, kako je s srečo. Si si dal priložnost za novo srečo in mi odpustil mojo? ... Je za mano ostal klicaj, vprašaj, pika, tropičje? Je sploh kaj ostalo? Ali ti je uspelo v vseh, že davno minulih skupnih letih najti dovolj lepega, dobrega, da je tudi tebi ostal skrivni vrt pomirljivih sladkih spominov, v katerem je svet še vedno enako preprost in lep in čist, kot je bil v najini dvojini? ... Samo vprašanja. Nanje mi odgovarja le čas, ki vse bolj prepleta senco minule ljubezni s svetlobo zaupanja v sedanjo. Večno.

Pravih odgovorov se bojim. Mogoče ne bi bili takšni, kot si želim. Mogoče bi potem v mojem skrivnem vrtu namesto pomirljivih pik zavladali vprašaji in tropičja ...

Tako te puščam tam, kjer si. Potiho in kradoma, da ne zmotim življenja, v katerem ne sodim več, se na konicah prstov sprehodim po galeriji spominov, barv, doživetij, vonjev, dogodkov in občutkov, ki so nekoč sestavljali koordinate mojega življenja. Le v mislih in od daleč ti pošljem objem iz besed in edino željo, ki je nisi mogel razumeti: željo, da si ljubljen. In srečen. Četudi ne z menoj ...

Šifra: (Nič več) tvoja 

•  Najdražji!

Je res? Je možno, da si storil prav to, o čemer sva se pogovarjala dolge ure in noči in si obljubila, da bova ob takih trenutkih še bolj povezana? Prisegla bi, da se ne boš poslavljal na ta način. Zakaj je usoda hotela, da se nama dogaja prav to, česar sem se najbolj bala. Sem priklicala bolezen?

Dragi, pa saj nisva sama, imava pomoč, imava odrasla otroka, sva v varovanem stanovanju, imava drug drugega. Kaj ti roji po glavi? Zakaj bežiš od mene? Se bojiš, da bi trpela s teboj? Verjemi, da tako trpim še bolj, da želim biti ob tebi do zadnjega trenutka. Obljubim, da bom močna. Verjetno se sprašuješ, kdo mi je povedal za tvoj odhod. Kot vse v tej naši družbi. Gnusi se mi, vendar sem storila prav to. Strežnici sem dala bankovec, pa tako preziram ljudi, ki si mažejo roke z denarjem. Tokrat mi je, vsaj mislim, odpuščeno. Obljubila mi je celo, da bo poskrbela, da boš dobil pismo, izdati pa ni hotela, kje si. Si ji dal večji bankovec?

Izkoristil si moj odhod k zdravniku, ne vem pa, kje si našel moč ob tako slabem telesu. Očitno v posebnih trenutkih človek najde tisto nadnaravno moč. Dragi, potrebujem te. Vidiš, da sva oba slaba, ampak to je naravni krog življenja. Smrt, zakaj bi se je bala? Razmišljam, da bi bila kot Romeo in Julija. Kaj če bi ...?

Rotim te! Prosim, sporoči, kam si se zavlekel. Saj nisi pes, ranjena žival v gozdu, ki nima nikogar in umira sama. Ljubim te, čakam te, neizmerno hrepenim po tebi, tvojem dotiku, stisku rok in pogledu v tvoje globoke oči, ki so polne zgodb iz preteklosti. Joj, najina preteklost. Zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe, ki jih ne bi mogla doživeti z nikomer, samo s teboj. Naj se zgodba zaključi ob tebi. Pridi, da še zadnjič zapleševa na najino Poletno noč.

Čakam te!

Šifra: Tvoja najdražja 

•  Dragi moj!

Potihoma sem se splazila iz postelje. Noč je še. Zadnje čase slabo spim. S pogledom sem pobožala tvoj v sanje odeti obraz in te poljubila. Nisi se prebudil.

Zunaj sneži. Kmalu bo božič in najina trideseta obletnica poroke. Se spominjaš, kako lep dan je bil?

Kako zelo te ljubim, vsa ta leta, takšnega kot si.

Vem, da ti ni lahko z menoj. Ti si kot reka, ki počasi teče skozi življenje, jaz studenec, ki žubori. Praviš, da včasih preveč, a se trudiš in si potrpežljiv z menoj: tudi takrat, ko pozabim na uro in me brez očitkov čakaš v avtu pred službo.

Zate je ljubezen dejstvo, zame zgodba, ki jo piševa vsak dan.

Ne zamerim ti, ko pozabljaš na rojstne dneve in obletnice. Veš, da za to skrbim jaz – tudi zase. Ko opaziš, dobim šopek mimoz in skesan pogled. Zate je to pomembno šele takrat, ko vidiš, da je tudi zame.

Umirila sem se. Ne drvim več skozi življenje, moji koraki sledijo tvojim. Najin dom je zavetje, v katerem imam vse, kar potrebujem. Tebe. Hvala, da si z menoj.

Ko bo usoda pretrgala najine poti, vzemi to pismo v roke, poišči zvezdo na nebu, spominjaj se me in sanjaj z menoj.

Šifra: Ajda 

•  Ljuba moja!

Bil sem mlad, ko sem se prvič zavedel, kdo si in kaj mi pomeniš. Ljubezen, ki sem jo takrat čutil do tebe, je bila vroča. Tako zelo močna. Bila si v mojem srcu in jaz sem gorel zate, gorel od vse tiste ljubezni, hrepenenja. Takrat si se pisala drugače kot danes. Tudi sicer si bila vsa drugačna. Pa že takrat tako zelo moja. Zate sem si želel zelo veliko. Vse želje so bile zate. Obetala si mnogo, lahko bi postala, kar bi želela. Vse poti so ti bile na voljo. Takrat si zamenjala priimek. Oči vseh so bile uprte vate. Postala si še bolj žlahtna. In jaz sem te ljubil še močneje. Nisem bil edini, mnogo nas je bilo.

Ljubezen je bila v zraku, obdajala so nas pričakovanja, pred tabo se je risala prihodnost. V tvojem naročju je dišalo po pomladi. Od takrat je minilo več kot dvajset let. Od tebe je ostala le senca. Trpiš. Še vedno te imam tako zelo rad. Zakaj vendar nič ne ukrenem, da bi te rešil tistih, ki so te s polnimi usti sladkih besed vrsto let zlorabljali, ti naredili toliko slabega. Da sem tiho kot rit, še dodatno ubija. Ne razumeš, kako lahko nemo opazujem tvojo agonijo. Nikoli mi nisi prizadejala nič žalega, o draga moja. Zakaj torej nič ne storim, ko je vendar jasno, da te je vsak dan manj. Pa ne bi bilo treba veliko. Že to, da si priznam, da je dovolj, da je resnično mera polna in da ne dovolim, da te potegnejo še globlje.

Jutri. Odločil sem se. Jutri pridem k tebi. S seboj pripeljem prijatelje, veliko prijateljev, ker te imamo vsi radi. Jutri pridemo vsi skupaj k tebi. Da se nas ne boš ustrašila, ker nas bo veliko. Zdrži še malo, potrudi se zame, bodi močna. Dobiva se v Ljubljani, na ploščadi na Šubičevi, počakaj me. Objela se bova kot tiste čudovite junijske noči pred štiriindvajsetimi leti. Poljubljam te nežno, lepo spi, edina moja domovina Slovenija.

Za vedno tvoj!

Šifra: Jutri se pa res aktiviram! 

•  Dragi mož,

spiš, tu poleg mene, daleč, na drugi strani postelje,

spiš, medtem ko jaz z glavo v dlaneh bedim.

Toliko stvari je videla, tale najina postelja: naju, zaljubljena, ljubiti se, igrivo klepetati, mirno spati. Se spomniš valentinovega pred petnajstimi leti, ko si me prav tu presenetil s prstanom? Takrat so tekle solze ganjenosti, sedaj pa jočem zaradi prepirov, težkih besed in jalovih prepričevanj.

Tišina med dvema tvojima vdihoma je nevzdržna. Najraje bi te zbudila, te stresla iz tvoje odtujenosti in ti rekla: vrni se, rada te imam, saj veš, še vedno, za vedno, namesto tega pa zadržujem dih, da ne bi slišal, da zopet jočem. Ne zmorem še ene zavrnitve, še enega bolečega samoizpraševanja, kje sem pogrešila in kako spet najti pot do tebe. Ja, tako ti pišem še eno pismo v samotni noči, ki najbrž ne bo nikoli odposlano. In tako mogoče ne boš nikoli izvedel za te pozne ure, ko skrivaj prisluškujem, kako dihaš, in z vsako solzo šepečem, da si za vedno moj ljubi ...

Pogreša te tvoja žena!

Šifra: Pismo