JEZERSKO – Pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer je zdaj največji slovenski ledenik, potem ko so velik del triglavskega pobrale otoplitve, so letošnjo prvo junijsko nedeljo speljali že 23. poletni lovski veleslalom. Na snegu, nakodranem od spremenljivih temperatur in vetrov, kakršnega je pač dala gorska narava pod Grintovci, se je na nadmorski višini okoli 2000 metrov med 16 vratci pomerilo 47 aktivnih članov lovskih družin in njihovih družinskih članov. Najhitrejši je bil član LD Jezersko Davo Karničar, vrhunski alpinist in alpski smučar, ki je od starta do cilja vijugal nekaj manj kot 20 sekund, še štirje njegovi lovski tovariši so v prav poletnem vremenu prismučali na cilj hitreje od 20 sekund, najslabši čas, skoraj minuto, pa je imel jager, ki ga je bela strmina spotoma za kratek čas položila na kristalno podlago.
Lovke in lovci
Idejni oče lovskega ledeniškega veleslaloma je Franc Ekar, domačin iz Preddvora, nekdanji vrhunski alpinist, član več odprav v tuja gorstva in predsednik Planinske zveze Slovenije pa tudi ud LD Jezersko. Na njegovo pobudo so jezerjanski lovci na ledeniku leta 1993 prvič izvedli svoje poletno smučarsko tekmovanje, ki se ga je z leti udeleževalo vse več članov zelene bratovščine od vsepovsod. Letos so visoko v Grintovce pripešačili iz kar 16 lovskih družin, tudi iz Kobarida, Luč, Šoštanja, Loga pod Mangartom, Trebnjega in z Dovjega, da domačih jagrov niti ne omenjamo. Smučale so seveda tudi lovke (na divjad), vsi pa v sedmih kategorijah od gamsjih veteranov, starejših od 70 let, do mladih kozlov. Tako kot vsa prejšnja smučarska tekmovanja za pokal kristalnega gamsa na ledeniku pod Skuto je tudi letošnje minilo brez poškodb.
Vodja letošnjega ledeniškega veleslaloma je bil Jurij Markič, progo je postavil in uredil Davo Karničar. Pokale in priznanja najboljšim je pri lovskem domu na Jezerskem podelila Ana Smrtnik, vdova lovca Damjana, ki se je usodno ponesrečil na lovu na gamsa. Ob tej priložnosti so se spomnili tudi pokojnih Franca Golija, predsednika gorenjske in slovenske lovske zveze, in Franceta Bučarja, prvega predsednika slovenskega parlamenta, ki je pri 85 letih še smučal po ledeniški progi kristalnega gamsa pod Skuto.
Srečno Davo! Prisotni na nedeljskem ledeniškem veleslalomu pod Skuto so zaželeli srečno pot zmagovalcu Davu Karničarju, ki bo prihodnji četrtek, 15. junija, z ljubljanskega letališča odpotoval na svojo bržčas najbolj tvegano pustolovščino. Kot prvi človek na svetu se je namenil smučati z vrha druge najvišje gore na svetu, 8611 metrov visokega K2 v pakistanskem delu Himalaje, kar je seveda dvakrat tvegano početje: najprej je treba s smučmi |
Silna zgodovina ledenika
Na ledeniku pod Skuto so v prvi zlati dobi slovenskega alpskega smučanja do zgodnjega poletja trenirali naši najboljši alpski smučarji, tudi Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko in Grega Benedik, vendar je bil ledenik pred tremi desetletji in več precej večji, kot je zdaj. Čisto pravi alpski ledenik je bil pred dobrim stoletjem, ko je bil priča odmevne gorske nesreče. Junija 1913 se je 15-letni ljubljanski dijak Janko Petrič odločil sam preplezati greben med Rinko in Skuto, dvatisočakoma nad ledenikom, da bi se postavil pred starejšimi alpinisti, ki ga niso hoteli sprejeti medse. Na krušljivem grebenu je padel v globino, našli so ga šele dva dni pozneje v ledeniški razpoki pod Skuto.
Opis te najdbe in reševanja, objavljen v planinskem tisku, je bil osupljiv: »Nudil se nam je pretresljiv pogled. Kakih šest metrov pod nami je v razpoki tičalo truplo, od katerega so se videle le gole noge, vse polomljene, z razklanimi stopali in od vode, ki je tekla po njem, zgubančeno kožo. Truplo je ležalo navpično z glavo navzdol in je bilo primrznjeno k ledeniku …« Enega od mož so po vrvi spustili v razpoko, da je drugo vrv privezal na ponesrečenčevo nogo, »štirje smo potem vlekli pri tej vrvi, toda truplo se ni ganilo. Moral ga je šele oni v razpoki odkopati. Pogled na truplo je bil strašen, bilo je skoraj golo, vse obranjeno, zadnji del glave je bil popolnoma odtrgan …« Truplo so reševalci zavili v rjuhe in ga privezali na nosilnico, nanjo pa pritrdili vrvi za spuščanje po ledeniku in po skalah. Na Jezerskem so truplo, ki so ga med potjo okitili s planinskim cvetjem, odnesli v mrtvašnico.
Še dolgo vrsto radostnih in žalostnih zgodb hrani v svojih nedrih ta čas največji slovenski ledenik.
