Eni so za, drugi proti, a vendar se kdaj znajdemo v situaciji, ko pes potrebuje nagobčnik in je njegova uporaba neizogibna. Nagobčnik sicer ni in tudi ne bi smel biti obvezna pasja oprema, če lahko nevšečnosti preprečimo kako drugače, še manj stvar mode. Je pripomoček, ki ga uporabimo v skrajnih primerih. Zgodi se, da na smrčku majhnega psa sproži posmeh ali norčevanje, a ga nikakor ne gre podcenjevati. Večina takšnih neslanih šaljivcev očitno ne ve, da je tam z razlogom. Kakor koli že gledamo nanje in kar koli si mislimo o njih, nekaj vendarle drži kot pribito: noge ali roke mali kuža odgrizniti resda ne more, lahko pa vseeno poskrbi za velike nevšečnosti. Ugrizne ali uščipne vendarle lahko, da je cirkus.
Mislite vnaprej
Velikokrat se ne zavedamo, da je strup v majhnih stekleničkah, ali pa na to prepogosto pozabimo. Če je kuža majhen in povrhu še kosmato ljubek, še ne pomeni, da ni od vraga. Največ je odvisno od lastnika, saj se noben kuža ne skoti popadljiv, takšnega naredimo ljudje. Bodisi s preveč popustljivim ali preveč nepopustljivim vzgajanjem. Vzgoja je lahko samo pravilna ali nepravilna. Vmesne ni. Menda majhen kuža ugrizne večkrat kot velik. Tega sicer ne moremo trditi zagotovo; natančna statistika je namreč vprašljiva, saj marsikateri napad sploh ni prijavljen. Zato je nagobčnik dobro imeti tudi pri bojevitežih manjše rasti. Kot rečeno je prenekateri neustrašen in le sekunda je dovolj, da ugrizne. Sicer so manjši psi praktični, saj jih je mogoče dvigniti v naročje, a jih je včasih med skakanjem težko ujeti. Večje pse lažje ujamemo in primemo, a so težji in močnejši, zato jih ni lahko zadržati. Lastnik mora svojega psa obvladati, mu biti kos in ga poznati.
Upoštevajte lastnika
Svoj del krivde pa je vsekakor treba pripisati tudi ljudem, ki psa srečajo, pa če so sami ali s svojim psom. Če lastnik jasno pove, da njegov kuža ne mara drugih psov, otrok, da se ne pusti božati in podobno, je treba to upoštevati. Lastnik namreč poleg jasnega opozorila več kot dati psa na povodec ali ga vzeti v naročje pač ne more. A ljudje so, na žalost, marsikdaj preprosto gluhi. Ko pa se zgodi neprijetnost, je kajpak kriv pes! Če se želimo temu izogniti, se moramo na sprehodih znati vesti in prilagajati v prvi vrsti ljudje. Poskrbimo, da je kuža obvladljiv in na kratkem povodcu, ko se srečamo z ljudmi ali živalmi, če jih ne mara. Obzir in uvidevnost pa mora biti tudi na drugi strani. Če se ob srečanju malce umakne lastnik s psom, lahko korak vstran povsem zlahka naredi tudi sprehajalec drugega psa ali mimoidoči. Psa je mogoče primerno vzgojiti ali pa vsaj omejiti moteče in neželeno vedenje. Kaj pa ljudje? Zavedati se moramo, da se bo branil vsak pes, ne glede na velikost. Ugrizne lahko tako velik kot majhen, le ugriz se razlikuje. Na seznamu popadljivih kosmatincev in nevarnih psov pa se lahko znajde vsak. Tu ni izjem in popolnoma zmotno je mišljenje, da so nevarni psi lahko le veliki ali samo točno določenih pasem.
Obojestransko razumevanje Še vedno je bolje, da imajo v skrajnem primeru nagobčnik tudi majhne zverinice, kot pa da zakuhajo velike težave. Ljudje pa … Eni razumemo, drugi pač ne. In to slednje je narobe. Lastnik lahko ne glede na nagobčnik malega bojeviteža sicer dvigne v naročje, opozorila pa morajo upoštevati tudi drugi ljudje. |