Ne manjka dosti, da še sam postanem vernik ene od skupin, ki se ukvarjajo z vsemi mogočimi teorijami zarote. V zadnjem tednu mi je namreč življenjska energija tako padla, da kaj takega že dolgo ne. Najbrž nas z zraka res zaprašujejo in iz nas delajo ubogljive nizkoenergijske rastline, polne težkih kovin, ki elitnim gospodarjem omogočajo, da s pomočjo sevanj igrajo z nami. Če verjameš.
Ljubosumni kolegi bi energijsko vrzel bržkone z veseljem pripisali abrahamu, ki se mi brez usmiljenja in vsaj s kvadratom časa nevarno bliža. To, da delam vsaj dvanajst ur na dan, da se na športnih igriščih še vedno kosam s pol mlajšimi, da zvečer lahko brez skrbi zvrnem kakšen viski in da lahko še vedno redno in brez pomoči kemije vadim razmnoževalne tehnike, mi pač težko odpustijo.
Samo zadnji teden ni tako. Že zbujam se utrujen, v ogledalu me najprej pozdravijo podočnjaki, za zajtrk bi jedel samo sladkor, po kosilu pa si neskončno želim polurnega dremeža. Konec koncev to ni tako čudno, kot se sliši, madonca, spomnim se, da so si starši, nekje pri mojih dvajsetih, v dnevni sobi omislili novo sedežno garnituro v obliki črke L in uradno razglasili, da so v letih, ko bodo po kosilu včasih tudi malo zadremali. Nas, otroke, so resno opozorili, naj jih v takšnih primerih niti slučajno ne motimo. In takrat so bili sredi štiridesetih. Mogoče pa imamo tudi moški svojo obliko mene, ki nas energijsko povsem sesuje.
Mogoče pa gre za to, da bom moral malce spremeniti življenje. Naravo je mogoče očitno kar dolgo nategovati, da so se ti leta ustavila pri štiriindvajsetih, samo prej ali slej te spregleda in ti pokaže, da je Peter Pan samo eden. Tega si v bistvu tudi želim, utrujen sem in zgaran. Psihofizično uničen od življenja, v katerem sem bil in sem še vedno ves čas na prvih bojnih črtah. In to na veliko frontah. Večnega bojevnika v sebi bo treba prepričati, da se vsaj na nekaterih bojiščih umakne v intendantske ali katere druge zaledne sfere.
Ne le jaz, tudi časi so se spremenili. In bitke. Vsaj parkrat. Biti boje pri tabornikih, z vaško mularijo ali na vročem teniškem pesku je nekaj povsem drugega kot se ponoči s kalašnikom na rami in repetirano devetko v desnici spotikati ob spominske kamne ubitih SMB-predhodnikov, katerih orožje je zadišalo takratnim Rdečim brigadam. Ali se nekaj let pozneje v vojni za lastno državo obstreljevati s to isto vojsko, ker je neki cepec njihov odhod po vodo tolmačil kot namero zastrupitve vodovoda. In te bitke so spet nekaj drugega kot preganjati metulje iz želodca vsakega petnajstega v mesecu, ko je treba zagotoviti plače na desetinam zaposlenih. V zadnji krizi, ki je bila urejenim državam dejansko podtaknjena, pri nas pa je našla idealno okolje za svojo stalno nastanitev in razplod v kaosu osnovnih ekonomskih nesorazmerij in pokvarjenih relacij, pa se je na gospodarskem področju prava vojna šele začela. Neskončne bitke s trgom, z dolžniki, z birokrati in državo. Prve bojne črte so postale nevarnejše kot kdaj koli.
Mogoče pa obstajajo ljudje, ki preprosto morajo biti vedno v prvih bojnih vrstah. Mogoče pa živeti in umreti v boju ni najhuje, kar se ti lahko zgodi. Je strah tistih v zaledju še globlji in dolgotrajnejši? Če drugega ne, je občutek zanesljivo takšen. Klinc jih gleda. Samo energijo rabim nazaj ...
