Na otoku Pedra Opeke

Že enajst let vsako leto hodim na Madagaskar. Otok je četrti največji na svetu, dovolj velik, da še vedno odkrivam skrite kotičke, bodisi kopnega ali podmorskega sveta Indijskega oceana. Tu sem bil, ko je mladi župan glavnega mesta Antananariva Andry Rajoelina leta 2009 izvedel državni udar, tu sem zdaj, ko je umrl nekdanji predsednik Albert Zafy in na otoku razsaja črna smrt kuga.

Zakaj med več kot 200 državami na svetu prav Madagaskar, boste vprašali. Prve informacije, da je otok zanimiv in da je tam veliko rib, sem dobil od Slovencev, ki jih je pustolovska žilica sem zanesla že pred 20 leti. Pa je takrat pred mojo podvodno puško v Jadranu priplavalo še dovolj rib, da se za pot nisem takoj odločil.

Država je precej divja, zato sem se prva leta povezoval s Slovenci, ki tu stalno bivajo, da bi si nabral izkušenj, kako sam potovati naokoli. Po naivnem pričakovanju ti meni dobro, jaz tebi enako. Velika zmota in razočaranja. No, precej pozneje sem spoznal Slovenca in človeka z veliko začetnico – misijonarja Pedra Opeko. Človek z največjim srcem na Madagaskarju je pomagal že več kot pol milijona revežem in bil večkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Na Madagaskarju je 90 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst endemičnih, se pravi takih, ki so le na tem otoku, tu je prek 50 narodnih parkov in rezervatov v čudoviti naravi. Najbolj znamenite živali so lemurji, ki jih mnogi poznajo iz serije risank Madagaskar.

Na Velikem otoku, imenujejo ga tudi Rdeči otok (zaradi barve zemlje), je 18 plemen. Od ribiškega plemena Vezo do kraljevskega Merina, ki je združil male kraljevine v eno državo – vsako ima svojo govorico in način življenja.

Madagaskar in večino njegovih prebivalcev Malgašev zaznamujejo počasnost življenja in dela, življenjski ritem odvisen od dnevne svetlobe, riž kot najpomembnejše živilo, poganska religija, dobrovoljnost, slaba izobraženost in pismenost, slaba higiena in bivališča (lesene kolibe brez tekoče vode, elektrike in sanitarij), živobarvna oblačila in družinska povezanost, s katero kljubujejo revščini. No, kljub revščini je danes na otoku mobitel zakon.

Ogledal sem si veliko znamenitosti, se naučil preproste pogovorne francoščine in znam kakšnih 200 malgaških besed. Francosko govorijo skoraj vsi, angleščina pa se le počasi uveljavlja. Na Velikem otoku (Nosy Be), kamor zahajam zadnjih nekaj let, pa nekateri govorijo tudi italijansko. Italija ima namreč edina redno letalsko povezavo z Nosy Be in sem prihajajo italijanski turisti, nekaj pa jih tu živi. Z njimi, predvsem pa s slovensko družino Retelj, ki živi na otoku Nosy Komba, sem stkal prijateljske vezi.

Nosy Be obkroža nekaj otokov, od katerih sta največja in najbolj znana Nosy Komba (otok lemurjev) in Sakatia. Na severovzhodu je otočje Mitsio, na jugozahodu otočje Radama. Otoki in plitvine so cilj ribičev in podvodnih lovcev. Podvodni lov v Indijskem oceanu je nekaj popolnoma drugačnega kot na Jadranu. Koralni grebeni, velika plima in oseka, drugačne ribe in drugačne tehnike ribolova.

Lovim s pomočjo svetleče se vabe, ki v bližino tega pripomočka privabi ribe roparice: barakude, zobate tune, sabljarke. Zgodi se, da svetleča se vaba privabi tudi želvo, morskega psa, kirnjo. S solovcem sva julija uplenila trofejno sabljarko, težko 110 kg in dolgo 275 cm.

Kdor z glavo in srcem spremlja življenje Malgašev, se lahko marsičesa nauči. Spozna našo nepotrebno požrešnost, da je dobro tudi staro ter da za srečno življenje človek v resnici potrebuje zelo malo.