Mlajše kolegice mi pripovedujejo o najnovejšem pojavu, ki nastaja v današnjih partnerstvih in s katerim se spopadajo trideset- in štiridesetletnice. Moški kar odhajajo. No, saj to vendarle počnejo ves čas, ampak so se doslej bolj ali manj tudi vračali (hm, ali je to bolj ugoden izid?!). Zdaj pa, tako vpletene, po nekajmesečni zvezi, ki deluje povsem zadovoljujoča, človek izgine kot kafra, brez pojasnila, brez konfrontacije, in se preprosto ne oglasi več. Ko sem malo brskala po spletu, sem ugotovila, da je to globalen pojav. Iskati vzroke, zakaj je tako, je dokaj jalovo početje, kajti to je generacija s podaljšano mladostjo, ki živi v virtualnem svetu in v kateri so odnosi, ne samo partnerski, temveč širše družbeni, povsem spremenjeni – zakrknjeni. Ja, kaj smo pa mislili, da bo, in predvsem, ali se nam sploh sanja, kaj ta opevani spletni mastodont z vsemi svojimi vsakodnevnimi iznajdbami prinaša naši človečnosti v bližnji prihodnosti?
Generacija mladih je povsem nova generacija ljudi, ki jo je pravzaprav težko razumeti. To so internetni otroci, po svoje samozadostni in bržčas že docela asocialni. Moški, ki odhajajo? Ne čutijo popolnoma nobene odgovornosti ženski pojasnjevati, da jih ne bo več. Zakaj vendarle bi, saj jim je kategorija odgovornosti brutalno odvzeta. Morda jim oseba resnično ne prija, pa tega niti ne znajo izraziti, morda se jim ne da sklepati nobenih kompromisov, kajti oni so sami sebi dovolj, bogovi zase v svojem utesnjenem in mejnem svetu. In zdaj vam povem, zakaj vidim stvari tako.
Minuli teden ali dva sem se ukvarjala z razreševanjem nekega problema. In se srečevala z mladimi. Moram priznati, da sem bila dobesedno paf. Pozdrav, stisk roke... kdo pa še to počne?! Oni, preden steče beseda, že z iphoni fotografirajo, potem pa analizirajo (ali pač tudi ne) in seveda – človek pričakuje odgovor, sporočilo, odločitev. Ali morda mislite, da mi je kdo kaj odgovoril? Ena sama izjema, ki pa jih šteje čez trideset in je v pričakovanju naraščaja. Hočem vam povedati, da ne odhajajo samo moški, ampak tudi ženske ne poznajo več osnovnih manir vedenja v družbi. Ne verjamem, da je osnovna vljudnost preteklost, ne verjamem niti, da kadar koli bo – za spodobne ljudi. Ampak, saj je prav ironično, ta trenutek je pač izpljunil popolne egoistične manijake, ki jih vodijo strah pred samim seboj, strah pred izgubo svojega navideznega ugodja, strah pred sočlovekom.
V resnici je zadeva zelo tragična. Po eni strani se ti mladci vedejo kot popolni vladarji sveta, po možnosti zaposleni v povsem nerealnih dejavnostih, saj veste, delovna mesta in opravila, ki služijo sebi in (bržčas celo mastno) prodajajo meglo, po drugi strani pa so v osnovnih socialnih veščinah na razvojni stopnji še ne desetletnika. In kaj lahko pričakuješ od takšne generacije ljudi? V medosebnih odnosih, tako zasebno kot poslovno? Malo, zelo malo.
Pač, rodili smo internetne otroke in ti nam zdaj vračajo instant odnose. V vsej svoji krutosti. Ki je v resnici še niti ne poznamo.
