In še vedno hodi. In v tem procesu uči sebe in druge. Njena trilogija Umirjenost, Pogum in Modrost je celovit sistem okrevanja od zasvojenosti in posledic travme. Zadnjo knjigo še čakamo. Naslovi pa so v resnici priprošnja: Bog, podari mi umirjenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.
Je res, da monogamni odnos »zahteva« zrelost?
Drži. Kajti monogamni odnos pomeni, da se moraš odreči vsem drugim »možnostim«, da bi se odnos, v katerem si, poglobil. Šele če veš, da je partner v odnosu zvest, lahko doživiš odnos kot varen. Vsi se želimo počutiti varne v odnosih, a to ni samoumevno. Niti ni odvisno samo od tega, kako se vede partner. Prvo izkušnjo varne ali nevarne navezanosti dobimo že v odnosu s svojo prvo ljubeznijo, z mamo. Kot sem napisala v svoji knjigi Pogum: »Varna navezanost je oblika navezanosti, ki pozitivno deluje v odnosu med otrokom in dovolj dobro mamo. Varno navezani odrasli ljudje se brez večjih težav povežejo z drugimi. Ne skrbi jih, da jih drugi ne bi sprejeli, in ni jih strah, da bodo zapuščeni. Zanesejo se na druge in ne moti jih, ko drugi računajo na njihovo podporo. Ob poglabljanju čustvenih stikov z drugo osebo se počutijo v redu.«
Je že tako, da ljudje ponavljajo travmatične dogodke iz svojega primarnega odnosa s starši tako dolgo, dokler jih ne razrešijo. Zato se tudi navežejo na ljudi, ki so njihovim staršem po stilu odnosov zelo podobni. Čeprav se zavedajo, da je morda njihov izbor problematičen, se ne odločijo za urejene partnerje, češ da v takem odnosu »ni kemije«.
Da bi bil človek, kdor koli, moški ali ženska, zrel za monogamni partnerski odnos, se mora za to sam odločiti. Če se zavedaš, da prava globina in zaupanje obstajata in da se lahko na drugega brezpogojno zaneseš, se odnos transformira na višjo raven. Tisti pa, ki monogamijo razumejo kot prisilo in si mislijo, »ah, če ne ve za drugo, je ne bo bolelo,« no, ti ljudje višje ravni nikoli ne bodo mogli doseči.
Ko pomislimo na avanturo, jo takoj izenačimo s seksom. Obstaja še kakšna druga avantura kot ta, ki jo definiramo tako?
O, seveda! Veliko njih. Varanje lahko pomeni, da sanjariš o drugem, si z njim dopisuješ, z njim deliš intimne pogovore, ki jih s partnerjem nimaš, mu izčrpno razlagaš o težavah z ženo, ne da bi ona vedela za to. Varanje je izdajstvo, zloraba zaupanja, odtekanje skrivnosti, ki se tiče samo partnerjev, dajanje upanja na »mogoče enkrat« in »ti me razumeš bolj kot moja žena«, ne da bi imeli resen namen zamenjati partnerja.
Imela sem že tak primer. In ženska, ki je komunikacijo med možem in sodelavko razkrila, dolgo ni mogla preboleti. Običajno se v takšnih okoliščinah najdejo trije, ki »zgolj« ponavljajo scenarije iz primarne družine.
Poglejte, že odnos med mamo, očetom in hčerko je odnos trikotnika, v katerem se dve osebi potegujeta za to, katera bo pomembnejša in katero bo imel rajši. To doživimo vsi. Ojdipovsko situacijo pa je treba sčasoma prerasti, odrasli človek mora doumeti, da je ženska, ki jo izbere, tista, s katero bo lahko tudi živel ter bo vse druge potencialne partnerice »pozabil«. Lahko govorimo že o t. i. duhovnem principu: drugega si izbereš. In ko to narediš, se raven odnosa dvigne. Vsi mi si namreč želimo biti izbrani. In za drugega, ki nas je izbral odkrito, brez skritih manipulacij, no, zanj smo pripravljeni narediti vse. Da, avanture se zgodijo. Ljudi, med katerimi se najdejo nam erotično privlačni, je veliko, življenje je dolgo, in kdor v glavi ni urejen, zlahka zdrsne.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
