Stala je tam, in ko je v njegovih očeh opazila solze, se je tudi sama zlomila. »Oprosti.« Je hotela reči. »Nisem ti mogla verjeti, da se lahko spremeniš. Prevečkrat sem bila razočarana. A vedno te bom imela rada. Kot človeka. In tvoje. Oh, tvoje... Kako jih pogrešam!« Misli so divjale sem in tja, nekje globoko v njej se je vrtinčil besedni tornado, a ko bi skoraj završal na plan, ga je s silo umirila.
Stekla je stran. Brez besed. Brez solz. Tornadu je pustila, da se razdivja, a šele ko je za sabo zaloputnila avtomobilska vrata. Brez besed. Samo s solzami.
Potem se je spomnila, zakaj se je tako odločila. »Ne moreš imeti vsega,« si je rekla. V življenju je treba izbirati in za svojimi izbirami in za svojimi odločitvami je treba stati. Ko je prišla domov, ji je s smrčkom obrisal razmočeni obraz, in takrat je za drobec sekunde spet zaslutila, da je tako prav. Da je vse prav. Ker tako preprosto je. Zaspala je v toplem objemu, z indijanskimi punčkami proti stresu pod blazino. Te ji je za božič podarila dobra prijateljica.
Ko jo je zjutraj zbudil vonj po kavi in jo je skozi žaluzije na oknih požgečkalo zimsko sonce, so se dvomi razblinili. Predvsem tisti, ki si jih je v zadnjih mesecih nakopala – sama o sebi. Pretresi, za katere je sicer odgovorna sama, so načeli njeno samozavest. Sprejemanje posledic za svoja dejanja je del zorenja, zorenje pa je del življenja. Prej ko se s tem sprijazni, lažje jo bo odnesla. Ker živeti pomeni boriti se. Vsak dan znova.
Dolgo je zatirala vprašanja o tem, koliko zmore in kdo sploh je. Kaj si želi in česa ne. K čemu stremi. V tem letu si jih je končno upala zastaviti. Javno, vsem na očem. Resnica je včasih boleča, včasih nerodna in prav nič elegantna. Vedno pa osvobaja. »Nisi grozen človek,« ji je ponavljal, medtem ko ji je brisal solze. Poslušala ga je, a ga ni slišala. No, ga je. A šele zjutraj.
Bolj ko gre moj projekt proti koncu – prek te kolumne se vam oglasim le še šestkrat –, bolj se zavedam, da življenje ni pravljica. Ni filmskih hepiendov. Vsaj ne takšnih, ki bi trajali v nedogled. Življenje je realnost. Z vsemi razočaranji, padci, dvomi, z vso bolečino in neizpolnjenimi pričakovanji. Pa tudi z bleščečimi trenutki čiste sreče in predanosti. Iskrenega veselja in ponosa, najboljših prijateljstev in velikih ljubezni.
Vse to sem jaz. In je ona in je on. Smo mi vsi.
To je moj hepiend. Morda ni ravno hollywoodski, je pa vsaj pristen.
