Mobilne travme

Že deseto leto zaporedoma konec avgusta organiziram zase in za nekaj prijateljev moški ribolovni dopust. Ta je videti približno tako, da z barko odplujemo brez žensk in otrok, vseeno nam je, od kod in koliko piha ter koliko ponoči ziblje. Pomembno je le, da obredemo najboljše podvodnoribolovne točke. Ribolov, sploh podvodni, je že sam po sebi popolna meditacijska sprostitev. Če odšteješ še tuljenje mularije, vse ženske zahteve in pričakovanja ter skrbi, da bi zmanjkalo sladke vode, kave, WC-papirja in fluorescenčnih sponk za lase, ki edine ne pulijo las, pa je to par dni popolne sprostitve. Včasih so takšni moški dopusti trajali dober teden ali celo več, odkar pa imam svojo princesko in dva škorca, jih pa po par dneh tako pogrešam, da obrnem nazaj na sever...

No, s prijateljem sva se kakšen dober teden prej slišala, ko sva bila še oba na družinskem dopustu, in se dogovorila, da se dobiva na popraznični torek v London Pubu, saj imava v bližini pisarni. Prišel sem pred njim in si naročil še zajtrk, ki mi ga je odžrla mala jutranja panika, ko sem otroka po dobrem mesecu moral prepričati, da gresta spet v vrtec. Prišel je nasmejan in z ugotovitvijo, da pogreša čase, ko si se z nekom lahko teden in več vnaprej nekje dogovoril in sta se potem tam dobila, ne da bi vmes še šestkrat nekaj drkljala po mobilnikih.

Jap, mobilni telefoni so upokojili marsikaj. Med drugim tudi to, da se ljudje držijo dogovorov o srečanjih in sestankih. To plačujemo kar na dveh različnih položnicah. S prvo plačamo desetkrat več komunikacijskega časa, ki ga porabimo za organizacijo in izpeljavo sestankov. Že začne se s »saj se še slišiva« ali pa »te še v ponedeljek pokličem«. Potem so ljudje navajeni, sploh če ne gre za poslovne sestanke, vsak termin še trikrat preverjati, in če te ne dobijo oziroma njihov klic le ošvrkneš z očmi in si misliš, kaj zdaj, saj se itak jutri vidiva, ti pošljejo še par esemesov.

Na drugi položnici piše »stroški in sitnosti z odpovedmi dogovorjenih terminov v mesecu …« Ne maram ljudi, ki odpovedujejo termine. S tem, da sebi rešijo neko zagato ali težavo, jo naredijo tebi. S človekom, ki mi odpove termin, se potem načeloma ne dobim nekaj mesecev. Jebi ga, zaseden. Pred leti mi je prijatelj, ki se ukvarja z nudenjem učnih teniških ur direktorjem in direktoricam, rekel, da mi sicer da številko mobilnega telefona, samo da je ta ultratajna, saj njegove stranke ne smejo izvedeti, da mobilnik sploh ima. Sicer mu pol ure pred termini sporočajo, da tenis žal odpade ali da bodo resno zamujali. Tega jim seveda ne more avtomatsko zaračunavati – čeprav bi bilo sicer poslovno smiselno in korektno –, saj so užaljene. To pa ni dobro za stranke, ki teniške ure plačujejo od sedemdeset evrov naprej. Preprosteje je zaigrati tehno bebca in prijaviti, da te mobilni telefoni delajo živčnega, da se ne znajdeš, da se bojiš tumorja na možganih ali da imaš resne preganjavice, da ti sledijo židovska zveza, CIA, Durs in Furs in še kdo. Skratka, da mobilnika preprosto nimaš. Jebiga, ni vse za vse.

Menim, da bi za uporabo mobilnega telefona vsak moral opraviti nekakšno komunikacijsko licenco, ki bi ga naučila osnovne komunikacijske kulture, prijazno uporabo in podobna sranja. Ljudje so fasali mobilnike, kot bi opicam dal razpršilce z megliem. Z njimi bi delale vse drugo, samo kletke ne bi čistile …