V življenju sem moral požreti nešteto krivic. Moje topogledno jamranje bi bilo seveda patetično, saj vem, da na tovrstni planetarni lestvici ne kotiram prav visoko. Po drugi strani pa krivico vsi dojemamo zelo osebno, saj je občutek, da se nam je pripetila, relativen, bolečina ob tem pa nenormirana na vse druge krivice sveta, mar ne? No, glede na to, da sem bil pogosto res strelovod za krivice in da mi je kot otroku lastni oče v formular za prijavo v poletno kolonijo zapisal »občutljiv za krivico«, sem prišel kar dobro skozi. Z veliko smisla za humor in nekaj cinizma je namreč mogoče razbiti vse jajčne lupine.
Ko človek razmišlja o preteklosti, ugotovi, da ga še vedno bodejo majhne, nepomembne krivice. Veliko bolj kot tistih nekaj ogromnih. Zakaj je tako, lahko le ugibam. Ne bom, čeprav bi bil pristop v skladu s prakso psihoceha, kjer je ugibanje itak edino orodje.
Kot otroka in pozneje najstnika me je pogosto prizadelo, če so moje ideje ali dosežke pripisovali staršem, predvsem očetu. To ljudje radi počnejo, saj s tem opravičijo lastno nesposobnost. Spominjam se, da sem šel v Nemčijo, kjer sem pet tednov garal po petnajst ur na dan, da sem si pri dvajsetih kupil svoj prvi avto. Leta sem na vsakem koraku poslušal, da mi ga je kupil oče. Butasta stvar, vendar bi šlo to vsakemu rahlo preponosnemu mladostniku prekleto na jetra. Enkrat mi je oče rekel, ne sekiraj se, sin, še huje bi bilo, če bi ti ga moral res. Drži.
Ne bom pozabil niti krivic, ki ti jih naredijo učitelji. Na primer tistih, ko ti pri matematičnih in fizikalnih nalogah ne priznajo sicer pravilnega končnega rezultata zaradi neprimernega postopka. Še danes menim, da v matematiki in fiziki, v nasprotju z nekaterimi drugimi področji, ni pravih in napačnih postopkov. So le pravi in napačni rezultati.
Evo, kot rečeno. Spominjamo se neumnih krivic. Na primer tega, da so me do petega razreda osnovne šole zaradi dolgih svetlih las neštetokrat razglasili za punčko. V srednji šoli so me zaradi istih las uvrščali med hipije, čeprav niti ideološko, še manj pa higiensko nisem čutil nobene povezave z njimi. Na fakulteti sem slišal prve očitke, da se barvam, kar pogosto slišim še dandanes. O moških, ki se barvajo, si pač mislim svoje, zato me uvrstitev v takšno skupino zmoti tudi v smislih, ki nimajo nobene neposredne povezave z lasmi, če razumete.
»Pazi na ta svoja sinčka, izumiramo,« mi je zadnjič, ko sem šel s Tejo in otrokoma na neki piknik, pribil kolega. »Izumira kdo?« sem bil radoveden. »Mi, blondinci, naravni blondinci.« Da, bo držalo! Kar dva vzroka nas neusmiljeno redčita in počasi ubijata našo genetsko linijo. Prvi je dejstvo, da so črnolasci genetsko dominantnejši, drugi pa priseljevanje narodov, ki so težko naravno blond. Zelo težko. In če blondinci seksamo predvsem iz užitka, imaš pri njih občutek, da predvsem zaradi razmnoževanja.
Razprti med fokusirane apetite večine posvojevalcev in lovce na skalpe vseh vrst in želja počasi genetsko odhajamo. Še malo pa mogoče postanemo zaščitena živalska vrsta in glavna atrakcija v živalskih vrtovih. Kdor se bo prijavil sam, bo v kletki lahko s pando namesto z belim tigrom...