Drugačna, vpadljivejša oblika, spremenjena notranjost in nekaj drugačnih tehničnih podrobnosti – in že nastane drug avtomobil z drugim imenom. Čeprav se smart forfour na tekočem traku v Revozu pripelje takoj za renaultom twingom. Ni čudno, da so razlike med tema dvojajčnima dvojčkoma tisto, kar nas najbolj zanima.
Priročna zadnja vrata
A v tej igri nista samo dva, v njej nastopa še smart fortwo. Forfour je od njega prevzel obliko sprednjega dela, a tudi v notranjosti sta spredaj dejansko enaka. Ima pa forfour, kot pove že ime (za štiri), prostor za četverico potnikov, ki lahko vstopajo vsak skozi svoja vrata. Posebnost so zadnja, ki se odprejo pod kotom 85 stopinj, kar bistveno olajša vstop, nameščanje otrok na sedeže ali pa – prevoz zajetnega kosa prtljage. Ob doplačilu se namreč sedežni del zadnje klopi preprosto zloži, s čimer nastane niti ne tako ozek, predvsem pa visok prostor, ki precej poveča uporabnost tega manj kot 3,5 metra dolgega avtomobila. K dobremu vtisu prispeva še preprosto povečljiv (v osnovi s 185 litri sicer ne prav velik) prtljažnik, zaradi zložljivega sopotnikovega sedeža pa je mogoče prepeljati tudi kakšen daljši predmet.
Tako kot twingo ima tudi smart forfour vse za pogon v zadnjem delu. Pod dnom prtljažnika je v testnem vozilu brnel 52 kW močan litrski bencinski trivaljnik, ki poganja zadnji kolesni par. Ni nekaj vsakdanjega, a strah lahko pustite doma: tudi ob očitnem pretiravanju elektronika ni imela prav nič dela z zagotavljanjem stabilnosti v ovinkih. Je pa res, da motor dejansko ne omogoča kakšne posebne športnosti, a za lagodno (mestno in avtocestno) vožnjo je povsem zadovoljiv. Če le ne bi porabil skoraj sedmih litrov bencina na vsakih 100 kilometrov ....
Manj plastična notranjost
Smart forfour je v notranjosti zasnovan veliko manj plastično, kot smo navajeni v tem avtomobilskem razredu. Po-vrhu ima zanimivo oblikovan informacijski zaslon med merilniki, ki omogoča preprost dostop do podatkov s potovalnega računalnika. Manj navduši radijski sprejemnik, ki je bolj kot ne osnoven. Ima pa vgrajen modul bluetooth, zato omogoča povezavo s (pametnim) telefonom. Nanj lahko naložite posebno aplikacijo, ga vtaknete v priložen nosilec in med drugim dobite tudi navigacijsko napravo. Ideja je sicer dobra, a med vsakdanjo vožnjo ni prav prikladno vsakič znova telefona vleči iz žepa ali torbe ter ga nameščati v nosilec.
Še bolj vas utegne zmotiti, da forfour ne omogoča nastavitev sedeža in volanskega obroča, a v resnici je treba priznati, da s sedenjem kljub temu nismo imeli težav. Privaditi se je treba še na dejstvo, da ni zaprtega predala pred sopotnikom, kjer običajno lahko vozimo kar nekaj krame, za katero ni prav priporočljivo, da je vsem na ogled.
Forfourova zunanjost je lahko odeta v dve barvi in nekako dopolnjuje njegovo dvoličnost: na eni strani prijazni mestni avtomobil z izjemno majhnim obračalnim krogom in nekaterimi res zanimivimi idejami, na drugi pa nekatere stvari niso popolnoma dodelane, kar bi v vozilu, vrednem 16.500 evrov (toliko je stal testni avto, osnovnega dobite za dobre štiri tisočake manj), nekako pričakovali.
