V mestnih središčih po vsej Evropi se čedalje pogosteje pojavljajo tako imenovane urbane kmetije, ki zagotavljajo pozitivni ekološki moment, vendar še vedno izključujejo ekonomsko šibkejše, zaradi česar je njihov prispevek k ohranjanju vzdržnega prehranskega sistema zanemarljiv.
Mestna kmetija
Leta 2013 je prodaja etično in organsko pridelane hrane ter pijače dosegla 10,7 milijarde evrov, kar je približno 8,5 odstotka vse prodaje hrane. Pridelava hrane, ki se ozira na okolje in uporablja le naravne sestavine, naj bi upravičevala visoko ceno.
In če visoka cena odslikava dejansko ceno proizvodnje hrane, sočasno izključuje skupine s plitkejšimi žepi, kar pomeni, da je ustrezno pridelana hrana rezervirana le za elito. Velik izziv te proizvodne discipline je, kako narediti to hrano dostopno množicam.
»To je pravi izziv, pojasnjuje Kate Hofman, direktorica in soustanoviteljica hidroponskega podjetja iz Londona GrowUp Urban Farms, ki goji ribe, solato in zelišča v zapuščenih mestnih prostorih. Na tovrstni lokaciji je Enota 84, ki je navpična kmetija.
Odprli so jo lansko jesen, vsako leto bo predvidoma pridelala 20 ton listnate zelenjave, kot so solata in zelišča (dovolj za 200.000 porcij solate) in štiri tone rib tilapij. Svoj pridelek prodajajo lokalnim restavracijam in trgovinam.
»Hrana je dobrina, naš posel pa mora delovati. Seveda gojimo bolj drage stvari (kot so kalčki) z višjo ceno, ki so primerne za bogatejše kupce. A trudimo se gojiti tudi druge, bolj dostopne dobrine, kot je mešana solata, in jih spraviti do trgovcev, da bodo široko dostopne,« pojasnjuje Kate. Dodaja, da lahko pri njih kalčke kupimo za 1,4 evra, v veleblagovnici pa stanejo 1,3 evra. Njen načrt je pridelovati najrazličnejše kalčke za elitne restavracije, dobljena sredstva pa nato vlagati v razširitev bolj dostopnih pridelkov, kot so solata in zelišča.
Naj ima šola svojo kmetijo
Erez Galonska, ustanoviteljica in direktorica podjetja Infarm iz Berlina, ki prodaja opremo za hidroponske kmetije, se strinja, da je dostopnost zelo pomembna. Njihovi napori naj bi bili usmerjeni k temu, da bi si vsak lahko privoščil tehnologijo za proizvodnjo kakovostnih izdelkov. »Vsi (trgovine, restavracije, šole in bolnišnice) bi morali imeti svojo kmetijo in si sami pridelovati hrano.«
Prvi, ki to počnejo, so seveda strokovnjaki in pionirji, a ni razloga, da tega ne bi počel vsak. V tem duhu je berlinski supermarket Metro Cash & Carry, ki je del prodajne verige Metro Group, v svojo prodajalno že namestil hidroponski sistem, gojijo zelišča, redkvice in listnato zelenjavo. Ko jih bodo začeli prodajati, bodo cene primerljive z drugimi. Podjetje Infarm se medtem že uspešno prebija na mednarodno prizorišče.
Premožni belci
Švicarsko hidroponsko podjetje Urban Farmers, ki prodaja sisteme za gojenje rastlin in vzrejanje tilapij, pridelavo kalčkov, solate in zelišč, je zasedlo strehe nekdanje Philipsove tovarne v Haagu. Njihov cilj je proizvesti 45 ton zelenjave in 19 ton tilapij vsako leto. Za tem nameravajo odpreti butično pivovarno. Raziskovalec Tycho Vermeulen z Univerze Wageningen, ki je vabil podjetja, da bi zasedla streho tovarne, je zaskrbljen zaradi raznolikosti delovne sile urbanih kmetij.
»To je le opažanje, a tendenca je, da gre v veliki večini za belopolte predstavnike srednjega razreda. Če bi si želeli, da bi ta tip kmetovanja prešel na širšo populacijo in spremenil pridelavo hrane v globalnem smislu, bi morali vključili ljudi iz različnih demografskih skupin.« V ta namen v londonski soseski Newham poteka izobraževalni tečaj Growup.
»To je soseska z najvišjo stopnjo brezposelnosti v mestu. Tam je velika potreba po novih delovnih mestih, iščejo se podjetja, ki so pripravljena investirati v izobraževanje mladine, ki ima slabe razmere za šolanje,« dodaja Hofmanova. Udeleženci tečajev se učijo o hidroponiki, načrtovanju pridelka in nadzorovanju kakovosti. Hofmanova si želi, da bi ostali v poslu, ko bo napredoval in se širil.
»Zdaj žal velja, da si slabo plačani delavci ne morejo privoščiti hrane, ki jo pridelujejo. Obstaja cela generacija, ki se navdušuje nad urbano pridelavo hrane. Tovrstne prehrambne revolucije navadno vodijo ljudje, ki imajo več podatkov in višje prihodke. To pa vendarle ne pomeni, da ne počnejo nečesa v korist celotni družbi.« Tako postaja ključno, da je nova tehnologija dostopna prav vsem.
