Ljudje, ki se relativno redno pojavljamo v medijih, se delimo na dve skupini. Na tiste, ki jim je to posel ali vsaj takšno pojavljanje dobro vpliva na njihov posel, in tiste, ki nam taka »reklama« pri naših poslih nič ne pomaga ali nam celo škoduje. Kolikokrat sem doživel, da mi je kateri znanec rekel, da je porabil ogromno dodatne energije, da je mojo programsko opremo spravil v neko podjetje in zatrl govorice tipa: »Pa ne bomo za ključne segmente svojega poslovanja uporabljali programske opreme nekega plejboja, ki skače iz vsake paštete.« In koliko je najbrž še primerov, ko ni bilo znancev...
Ko sem imel glasbeno skupino še dokaj aktivno, sem z mediji poskušal narediti neki kompromis in vsaj navidezno sodelovati, saj bend na trgu vseeno bistveno bolje prosperira, če te ljudje poznajo. Potem ko so nekateri odšli v glasbeni pokoj, druge pa so doma s feminističnimi gesli priklenile žene in se je bilo dejansko nemogoče dogovoriti za termin, da bi se zbral celotni bend, sem se tudi od medijev želel čim bolj distancirati. Itak me je pri njih vedno zanimal edino »opinion making« in mi je bilo to, da idioti pišejo o tem, s katero blondinko kje večerjam ali kaj še bolj bedastega, vedno samo v breme.
Na začetku ni bilo lahko, saj sem z mnogo novinarji in še več novinarkami prijateljeval, vendar sem po nekaj mesecih nelagodnih situacij izumil delujočo formulo. Javno sem objavil cenik svojega sodelovanja z mediji in ni medija v tej zahojeni državi, ki bi bil svoje goste ali intervjuvance pripravljen plačati. Posledica je, da po medijih videvate vedno iste puhloglave opice, ki pravzaprav ničesar pametnega niti nimajo niti ne znajo povedati. Sledile so komične situacije, saj se mediji švercajo z vojsko naivnih in entuziastičnih študentov, ki jih prepričajo, da je delo zanje njihova odskočna deska in top referenca. Tako me je iz precej TV-oddaj in cele vrste bedastih resničnostnih šovov vsake tri tedne klicala druga pupa. Na njeno očitno presenečenje sem v vse takoj privolil in problem niso bili niti termini niti vaje niti generalke, dokler nisva prišla do magične besede: honorar. Tam se je seveda vse končalo.
Vendar očitno so se časi malo spremenili. V zadnjem mesecu so že trije mediji privolili v sicer skop, a vseeno honorar. Ker nisem mogel verjeti svojim ušesom, me boste spet lahko videli v kateri pocukrani izvedbi. Ujeli so me pač nepripravljenega. Za začetek se bom samo podražil, najbrž bo pomagalo, če ne, pa moram s kakim podjetjem, s katerim tesno sodelujem, podpisati pogodbo, ki mi razen kolumn in mnenjskih kratkih izjav, ki ne smejo biti osebne, prepoveduje sodelovanje z mediji. Ker sem hudo noter, bom tako pogodbo spisal prej kot kolumno. Mogoče kar za volanom. Mimogrede, tipkanje po zaslonih vseh vrst, velikosti in oblik, če so ti integrirani v armaturo, bojda ni kaznivo. Pravzaprav niti ne more biti, saj se vsi sodobni avtomobili upravljajo tako.
Sicer smo celo po starih, avstro-ogrskih zakonih že polnoletna država, vendar v državni bližnji in daljni soseski še vedno rosno mlada. Cela vrsta stvari je še v adolescenci, nekatere še v novorojenčkovih povojih. Mediji zanesljivo!