Mazda MX-5: Japonska miniaturna roadster erotika

V  Hirošimi, kjer izdelujejo MX-5 od leta 1989, so slabe štiri metre dolgemu roadsterju namenili novo podobo, ki bi lahko z nekaj domišljije z zadnje strani pripadala celo britanskemu jaguarju F-type. Tu ni prostora za diskretnost in vzhodnjaško zadržanost, ki ju gojijo azijski konservativci. Gre za drugačno zgodbo! MX-5 spada na črno stran japonske kulture, kjer ni prostora za uniformiranost. To velja z vseh zornih kotov, vključno s prednje strani, kjer gleda nizko k tlom prislonjena mazda na svet z ozko začrtanima in precej majhnima žarometoma. Povsem drugačne občutke vzbuja notranjost. V primerjavi z nekdanjo je bolj dovršena in imenitna. Nekoč radikalno špartanski pristop je le še oddaljen spomin na minule čase. Je pa dvosed še vedno takšen, kot da je namenjen le nizki in drobni populaciji. To ni avtomobil za povprečno obilnega Američana. Z več kot 185 centimetri višine se počutiš kot sardela v konzervi. Mazda se zdi kot shujševalno sredstvo s priokusom japonskega posmeha preobilni novodobni ameriško-evropski populaciji. Je pa vsaj prtljažnik s 130 litri spodoben za hladilno torbo in kopalno opremo.

Kapa je obvezna!

Pri MX-5 gre resnično za užitek, kjer se marsikaj začne in konča z odprto streho. Treba je le sprostiti vzvod in ročno odriniti strešno konstrukcijo v korito za prednjima sedežema, kjer jo fiksiraš s pritiskom navzdol. Zadevo izvedeš v mirovanju ali med vožnjo v nekaj sekundah – enako velja za zapiranje. Platnena konstrukcija je peresno lahka, saj ne premore spodobne toplotne in akustične izolacije. Zadrega se nadaljuje med zgoraj odprtim paradiranjem, ko težko obdržiš z gelom ali drugim pripravkom utrjeno in urejeno frizuro. Vetrna zaščita je milo rečeno slaba, čeprav spada med serijsko opremo med sedeža nameščen vetrni ščit minimalnih dimenzij. Ustrezno pokrivalo in umirjen tempo križarjenja sta več kot priporočljiva. Živce ti para še pomanjkanje odlagališč! Razen predala s ključavnico med hrbtnim delom obeh sedežev ne najdeš spodobnega prostora za denarnico, telefon ali toaletne robčke. Le kako bodo to preživele fine dame!

Je pa kot temperamentni ljubimec 1,6-litrski bencinski štirivaljnik, ki doseže najvišjo moč pri vriskajočih 7000 vrtljajih na minuto. To je romantika stare šole, stroj se ob vžigu prebuja glasno in z namerno privzdignjenimi vrtljaji. Tudi vleče spodobno, čeprav ne gre pisati o adrenalinu. Kazalec hitrosti se ustavi pri dobrih 200 km/h, ko potrebuješ zamaške v ušesih. Je pa zabava obilna. Veliko olja na ogenj prida zadnji pogon. Malo je tako hitrih, a hkrati varno predvidljivih zadkov, o tem velja omeniti idealno razporeditev teže v razmerju 50:50 in v primerjavi s predhodnico znižano težišče. Tu je še ročni menjalnik s kratkimi in lahkotnimi gibi, ki se na vsak pritisk ali odmik noge s plina odzove z nežno, nostalgično vibracijo – česa podobnega ne doživiš v novodobnih avtomobilih.

MX-5 je zaradi svoje pristnosti eno samo veselje s precej nostalgičnim spominom na 70. leta prejšnjega stoletja in obdobje takrat priljubljenih britanskih roadsterjev. Resnično gre le za užitek, čeprav tega precej radikalno omejujejo utesnjena kabina, miniaturen prtljažnik in šumenje ter grmenje pri višjih hitrostih, ki te spravita v živčni delirij.