ONAPLUS

Maja Plaz, ONA 365: Ko je hudo, vem, kam se lahko zatečem

Objavljeno: 09.03.2016 10:20Posodobljeno: 09.03.2016 10:21

Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon, je lani pustila močno sled.

Takšno pravzaprav, kot bi jo morale vedno dobivati teme, ki so osrednje poslanstvo njenega življenja – kako prebujati ljudi, da ne bi več čutili potrebe po nasilju, kako pomagati tistim, ki so njegove žrtve, ter kako v prostoru vmes mirno zaspati s prepričanjem, da si naredil, kar je bilo v tvoji moči. In to je velik zalogaj. Čeprav je svet tudi lep, je včasih v to izjemno težko verjeti. Izbrali smo jo za Ono 365, ker je sočutje najboljša človekova značilnost, ker se ne boji pogledati tja, kjer je črno, ker je za tiste, ki jim pomaga, ves svet. Pa čeprav gre počasi. Eden po eden. Generacija za generacijo.

Kako se je vse skupaj začelo, draga Maja? Kdaj ste se zapisali temu, da boste pomagali?

Kot prostovoljka sem začela delati že leta 1995. Vstopila sem v prostor, ki mi je bil velik izziv. Takrat, pri dvajsetih, nisem točno vedela, v katero smer bi šla, a problematika nasilja nad ženskami je nekako najbolj glasno odzvanjala v meni. Spomnim se usposabljanja za delo na SOS telefonu, ko smo s kolegicami navdušeno srkale novo znanje in ko se nam je odpiral nov pogled na svet, na to, kako pomembno je, da se zavedamo mehanizmov, ki delujejo vso zgodovino, in kako razmerja moči med spoloma vplivajo na naša življenja, kako se generira nasilje. Spomnim se, da sem pod vprašaj postavila dotedanje razmišljanje in ga prevrednotila. V luči vseh teh novih spoznanj sem gotovo velikokrat netaktno poskušala ljudi prepričevati, kako pomembno se je zavzemati za nenasilje. Sem se pa seveda z izkušnjami spremenila. Kmalu ugotoviš, da je hoja z glavo skozi zid nesmiselno početje. Tu in tam se moraš namreč ustaviti, pogledati od daleč, uporabiti razum, da te sploh začnejo poslušati. Da jim imaš možnost predstaviti svoj vidik, ki se lahko popolnoma razlikuje od njihovega, kljub vsemu pa ohraniti spoštljiv odnos. In ko imaš na drugi strani človeka, ki je mnogo pretrpel, preden je sploh prijel za kljuko tvojih vrat, doživel sto zavrnitev, oblikoval dvom v očeh, se je pomembno zavedati, da je prišel s polno torbo svoje zgodovine in je nujno, da upoštevaš njegov tempo, da poskušaš stopiti v njegove čevlje... Dejala sem, da bom ta poklic nehala opravljati, ko ne bom zmogla več poslušati zgodb, ko bo preveč. A to se še ni zgodilo. Ko gledam človeka, ki ga imam nasproti, se mi v glavi takoj začne vrteti film, kako bi ga najbolje usmerila, kakšne so možnosti. Obenem pa si ne dovolim, da bi bil v mojih očeh zgolj žrtev.

Imate morje izkušenj, zato ste prava oseba, ki jo lahko vprašam, ali je glede na vaše začetke dela z najbolj ogroženimi členi družbe danes kaj drugače, bolje, lepše.

Nedvomno je sistem pomoči drugačen kot nekdaj. Ampak iskreno povedano, velikokrat razmišljam o tem, da smo še zelo daleč od družbe, ki bi prepoznavala nasilje. Naša notranja drža do nasilja je skorajda nespremenjena. Treba bo še nekaj generacij, da se bomo spremenili. Gotovo s tem, kar počnemo, delamo nekaj dobrega tako tukaj in zdaj kot tudi za naše hčerke, sinove, da bodo morda njihovi otroci drugače živeli. Je že res, da danes obstajajo varne hiše, kamor se lahko zatečejo žrtve nasilja, a na področju varovanja njihovih pravic se prevečkrat dogajajo katastrofe. Vsakokrat, ko je kdo obravnavan strokovno neprimerno, pomeni, da je v okviru strokovnih služb dodatno viktimiziran.

Kriza, ki jo doživljamo, je globoko zaznamovala življenja in še dodatno otežila odhod iz nasilnih odnosov. In spet so jo tu večinoma najslabše odnesli otroci in ženske, starejši, ljudje z raznimi oviranostmi. Vesela sem, da imamo v Sloveniji že dva prostora, kamor je možno nastaniti gibalno ovirane žrtve nasilja.

CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.