Tudi zato, ker mi pametne besede o časih, v katerih živimo – in pravijo, da so ti težki –, vsej omotični od aprilskega sonca in toplote, ki že puhti iz zemlje, ne grejo izpod rok, najsi še tako mislim, da bi morala privilegij, da bo moje pisanje objavljeno, upravičiti s tem, da bi pisala o čem tehtnem in pomembnem. O denarju, finančni krizi in krizi nasploh, denimo.
A kot Fernando Pessoa ljubim magnolije bolj kot domovino …
Pred leti sem čudež zgodnjega aprila doživela dvakrat. Ko sem takrat sredi marca prišla v Lizbono, so drevesa, ki jim pravijo jacarandá mimoso in ki malce pozneje v letu zacvetijo z omamnimi lilastimi grozdi, ravno vzbrstela. Z Atlantika je pihal veder veter, mesto je bilo slepeče svetlo, sonce pa toplo, da se mi je zavrtelo v glavi in sem se hitela skrivat v senco listov, ki so se razrasli v nekaj dnevih. Po deželi so cvetele kamelije, bele, nežno rožnate, temno roza in take ošvrknjene s kremastimi programi.
Ko sem se vračala domov, je bilo na Portugalskem že vse zeleno in cvetoče. Naslednji dan sem se v Ljubljani naslonila na okno spalnice. Deževalo je in bilo je hladno, a življenje se je zdelo lepo in umito do čistega. Potem pa sem doživela čudež prvih dni aprila še enkrat. Posijalo je sonce in postalo je toplo, v nekaj dneh so na brezah pognali drobni svetlo zeleni svilnati listki, da je bilo okno spalnice vse zeleno. In je zapihal veter, tisti aprilski, zaradi katerega nas je, ko smo bili še otroci, praskalo po grlu, prehitro smo se pač oblekli v kratke rokave in brez jopic neumorno kotalkali okoli šišenskih stolpnic.
Kot deklica sem aprila vselej očistila svojega ponija – bil je sinje modro in iskrivo kolo – in se vozila do stadiona in nazaj, tisočkrat na dan, kajti dnevi so bili že daljši in je povsod dišalo po pomladi. V tistih letih sem, ko je napočila prava ura, v popoldanski svetlobi zgodnjega aprila stala na postaji mestnega avtobusa in napeto gledala, kdaj se pripelje trojka ali enka. Navadno sem kar nekaj časa čakala pod komaj ozelenelim rožičevcem, ki še dandanes stoji med trafiko in stopnicami za v podhod, se prestopala na kotalkah in nisem bila prav nič nestrpna. Naposled je le prišla, moja mama, prišla je z ognjenimi lasmi, ki jih je mršil aprilski veter, ki ga ni posebej marala, marala pa je sonce, in to ji je vdano ožarjalo rdeče kodre, da je bilo na njej nekaj, kar je spominjalo na rojstvo Venere. Šli sva proti domu in ob drevesu z lokvanjastimi žlahtnimi cvetovi mi je v tistih aprilskih dneh vsakokrat in leto za letom govorila, poglej, magnolije že cvetijo, kako so lepe, magnolije …
Tudi letos bodo zacvetele magnolije. In kot že nekaj let zapored se bosta moja otroka ustavljala pred prelepim drevesom in v čudenju kazala nanj, jaz pa jima bom rekla, to so magnolije, poglejta, že cvetijo …
Cvetijo, čeprav se maje denarno gospostvo. Maje zaradi logike, da je denar vse, da ga ni čez denar in da je denar treba vlagati le v tisto, kar prinese še več denarja. Tisti, ki pestujejo tako razmišljanje, ne vidijo magnolij, ne vidijo jih zares in resnično, ker je pogled nanje zastonj. In ne ljubijo magnolij … vsaj ne bolj od svojega denarja.
