Res je, da smo samo zunanji opazovalci. Na srečo. Res je tudi, da nimamo vseh potrebnih informacij, vendar jih je za ta zapis več kot dovolj. Ko so se (so)odgovorni prvič izpostavili pred javnostjo in spregovorili v oko kamere, sem bila paf, ja, natančno tako, ostala sem brez besed. Človek res ne more verjeti, kako anemično so – ne samo pedagogi, temveč tudi predstavnik staršev – razlagali nasilje nad desetletnim otrokom; kako brezsramno govorili o dlje trajajočem nasilju. Kot da se to ne dogaja prav njim.
Osvežimo. Fanta, petošolca, ki se je z družino priselil iz Bosne, naj bi vrstniki trpinčili že od začetka šolskega leta. Mama pove, da je sin žrtev tako fizičnega kot psihičnega nasilja. In da je zadnji dogodek, ko sta ga sošolca pretepla, da je domov prišel v modricah in so zato tudi poiskali zdravniško pomoč, sodu izbil dno. Ravnatelj ve, da je šlo za medvrstniško ruvanje, ne toliko za pretep, in da se je fant pač udaril v rob mize, »krivda v takih primerih je ponavadi obojestranska«, še prida. A se s tem niti malo ne strinjam, krivda je lahko ali pa tudi ne stvar dveh, zagotovo pa nikoli ni enakomerno razporejena. Odziv ravnatelja so pri Časopisu za kritiko znanosti ocenili, da je »nezrel in nevreden ravnateljstva«. Ravnatelj nato še pove, da imajo s tem razredom težave že nekaj časa, iz česar lahko sklepamo, da vsekakor še preden se jim je pridružil nov sošolec. Po pripovedovanju nekaterih naj bi medvrstniško nasilje trajalo že dve leti, drugi povedo, da izhaja celo iz časa, ko so bili otroci še v vrtcu. Ravnatelj navaja, da se trudijo vzpostaviti red, vendar je zelo težko, saj naj starši ne bi bili dovolj kooperativni. Po pripovedovanju drugih naj bi bili učenci skrajno nestrpni do drugačnih (kaj to pomeni, ne izvemo, do katerih drugačnih, mar nismo vsi drugačni). Da so novega sošolca od prihoda šikanirali, češ da je revež, da nima za kruh in da si ne zasluži prijateljev. Težke besede iz ust desetletnikov. Le kaj se jim dogaja v otroštvu, da so tako sovražni, dasiravno ne vem, ali sploh razumejo težo izrečenega. Vendar v njihovi vzgoji, v življenju v matičnih družinah, zagotovo mora biti nekaj zelo narobe. So res samo močno prestrašeni, ker sami živijo v nezdravih odnosih? So zato tako negotovi vase? Kaj pa pravi pristojni center za socialno delo? Strokovnjaki zunaj osnovne šole v Desklah so enotni: tukaj je nekaj zelo narobe, tukaj ni šlo za fantovsko ruvanje, ampak za trpinčenje; kakšna vzgoja sloni za nasilnimi dejanji petošolcev?! Nasilna?!
Seveda smo slišali in videli tudi verzijo (eno izmed njih je izpovedal predstavnik oziroma izpovedala predstavnica staršev), ki pravi, da je mamica prizadetega sošolca pretiravala, celo da jo je nekdo nagovoril, naj zgodbo da v pretirani različici v javnost. Si težko predstavljam kaj takšnega, dasiravno je vse možno. A ta trditev je postavljena na laž, kajti predstavniki šole priznavajo (kot že povedano), da imajo v tem razredu dlje trajajoče težave z nasiljem, tako da bi bilo za začetek dobro, če se odgovorni odrasli najprej med sabo domenijo, da imajo velik problem.
Žalostno je vse to, kajti otroci si res ne izbirajo staršev.
P. S.: Morda pa ste v Sobotni prilogi Dela prebrali izvrsten intervju z danskim režiserjem Olejem Christianom Madsenom. Ko se pogovor pripelje do vprašanja bistva življenja, človek odgovori: »Vedno mislim, da je vse v življenju odvisno od ljubezni. Ne samo od ljubezni med dvema – če ni ljubezni med nami, nič nima smisla. V arabskem svetu se sesuva civilizacija, na severu Afrike se je ena že sesula. Mislite, da bo Evropi prizaneseno? Ali ZDA? Ali Aziji? Veste, kaj nas bo ohranilo žive? Ljubezen. Ljubezen do drugega.«
