Ljerka Belak se bliža sedemdesetemu letu in tega ne skriva. To, da je upokojena, je uradni status nekdanje članice orkestra Mestnega gledališča ljubljanskega, saj je še zelo aktivna. In zelo pomirjena sama s seboj.
»Gledališču je posvetila in žrtvovala vse, v tem je tudi skrivnost njene odličnosti,« je zapisano v obrazložitvi žirije za podelitev Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Vloge, skrajno različne, in druge ustvarjalne prispevke, ki ste jih oblikovali v svoji karieri, je skoraj nemogoče našteti.
(Med pregledovanjem fotografij v dnevni sobi brunarice pri Želimljah vzame v roke črno-belo. Posveti se ji za trenutek. Tako damska je na njej. Tako lepa. To nisem jaz, si zamrmra v brado.) Ta fotografija mi je nekako najbolj pri srcu. (Se zamisli.) Seveda sem dramska igralka, ampak prevzel me je tudi kabaret. Še zdaj, po toliko letih, ko s Svetlano (Makarovič, op. p.) nastopava na večerih šansonov, ljudje dobesedno požirajo besedila. Aktualna in prodorna so, kot bi jih napisala danes, vendar je nekatera ustvarila celo pred tridesetimi leti in več. Vražja prijateljica je.
Je še kaj, kar poleg besed, občutka, ko se spustite v drugo figuro, glasovnih odtenkov prinesete na oder?
Zelo dobro vem, kaj prinesem. Leta. (Glasno vzklikne.) Veste, midve imava skupaj sto štirideset let. In ljudje so navdušeni, da se dve, oprostite izrazu, s toliko leti obloženi nekaj gresta. A midve se greva. Jaz se grem. Z veseljem. Ljubo mi je.
Vidve? Svetlana Makarovič in vi? Drži, da sta skupaj obiskovali AGRFT?
Midve seveda po svetu harava že kakšnih tristo let. (Smeh.) Zadnjič sva se zmenili, da osemdeseta preskočiva in greva kar na sto deset. Potem se spet lahko pogovarjamo. Če bo kdo hotel … (Telefon ji dvakrat zacinglja.) Se opravičujem, tole je pa borštnik. (Sprejme kompliment, se na hitro dogovori za srečanje in ko odloži, se namuzne.) Fino je biti kralj za en dan. Popravek, kraljica. Vsi me ljubijo. Objemajo. Dušim se v cvetju. Tako je lepo, da bi kar podaljšala, a vem, da se ne da. Glejte, prstan se ti zgodi, včasih se ti po krivici tudi ne. Veliko sem razmišljala o ljudeh, ki jih ta čast ni doletela, pa bi jih morala. Na letošnjem jubilejnem festivalu si ga bom srečnica nadela jaz.
Ko se bo intervju bral, bosta navdušenje in aplavz ob podelitvi za vami.
To ni tako enostavno kot nastopati, veste. Ljudi zanima vse mogoče: »Kaj boš pa oblekla?« In dovolijo si tudi svetovati: »Poskrbi za pričesko. Morda bi si omislila umetne trepalnice.« Ne, odgovarjam, samo jaz bom. Nič drugega. Ne morem biti kdo drug. Nočem biti kdo drug.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI.
