Med mušnicami najdemo zelo užitne, cenjene vrste in zelo oziroma celo smrtno strupene. Med njimi so tudi zelo lepe vrste, na primer rdeča mušnica, ki je pravi okras narave. Prav lepa je tudi zelena, olivno zelene barve, vitka, z belimi lističi in betom, na katerem je obroček, ter belo ovojnico v dnišču.
Povejmo kaj o trenutno rastočih vrstah, podaljšani (Amanita exelsa) in rdečkasti (Amanita rubescens) mušnici – bisernici.
Podaljšana mušnica
Precej je podobna panterjevi mušnici (Amanita pantherina) in zato njena precej pogosta zamenjava.
Klobuček je v mladosti polkrožne oblike, odrasel pa skoraj raven in premera tudi do 15 cm. Je sivkasto rjavkaste barve in precej mesnat. Pokrit je s sivimi, precej velikimi in neenakomernimi krpicami, kar je v bistvu ostanek ovoja. Obrobje klobuka je gladko, nikoli nažlebkano kot pri panterjevi mušnici.
Lističi so beli, gosti, precej široki in neenakomerno dolgi. Bet je do 12 cm visok in bele barve. Je valjaste oblike, precej debel, poln in v dnišču le nekoliko odebeljen. Ovojnica je prižeta na bet in zato je videti kot nekakšni obročki, kar je tudi podobno kot pri panterjevi mušnici. Na betu ima bel in nažlebkan obroček (zastiralce).
Meso je belo, čvrsto, brez posebnega vonja in sladkobnega okusa. Raste od junija do oktobra, najraje v iglastih pa tudi v mešanih gozdovih, na kislih tleh. Goba je precej pogosta, užitna, zelo dobrega okusa in poznavalci jo zelo cenijo. Uporablja se za vse vrste jedi: juhe, ocvrta, pražena z jajci, kot dodatek mesnim jedem in še kaj … Najboljša pa je skupaj z drugimi vrstami, saj je sama precej milega okusa.
Rdečkasta mušnica
Druga zdaj rastoča vrsta je rdečkasta mušnica (Amanita rubescens) – bisernica.
Klobuk ima premer 6 do 15 cm. V mladosti je najprej polkroglaste oblike, pozneje se ravno odpre. Je rjavkasto rdeč, pokrit z rožnato rjavimi ali sivimi krpicami. Pod kožico, ki se lahko lupi, je meso rdečkaste barve. Lističi so beli, gosti, široki in neenakomerno dolgi. Na dotik pordečijo. Bet je od 10 do 20 cm visok in valjast. Zgornji del je belkast, spodnji rdečkasto kosmičast in na dotik pordeči. Najprej je poln, nato postane votel. Pri stari gobi je pogosto objeden od polžev. Na betu ima belo in z zgornje strani rahlo nažlebkano zastiralce.
Meso je belo, na dotik pordeči, predvsem v betu. Vonja skoraj nima, okus pa je prijeten. Goba je zelo pogosta, pogojno užitna, surova je lahko rahlo strupena, zato jo je treba pred uživanjem toplotno obdelati. Raste od junija do novembra v listnatih in iglastih gozdovih. Je zelo pogosta, dobra in vsestransko uporabna. Zamenjave so možne s strupeno pegasto mušnico (Amanita pantherina), užitno čokato (Amanita exelsa) in morda hrapavo (Amanita franchetii), ki pa ni zelo pogosta.
Podobni sta strupeni panterjevi mušnici!
Zaradi podobnosti obeh opisanih vrst s strupenimi vrstami, predvsem s panterjevo mušnico, je pri nabiranju potrebna posebna previdnost. Trenutno strupene vrste še ni opaziti v gozdu, zato je možnost zamenjave manjša. Že čez kakšen mesec pa se panterjeva mušnica že lahko začne pojavljati, zato svetujem, da takrat še posebno pazite na značilnosti opisanih vrst, saj se lahko zgodi zamenjava in povzroči kar hudo zastrupitev.
Zato nabirajte le tiste vrste, ki jih sami zelo dobro poznate!