Leseni unikati od 10 evrov dalje

Sivolas, z nasmejanimi modrimi očmi in živahnimi gibi – Ante Jurič je eden tistih ljudi, pri katerih se človek rad ustavi in poklepeta tudi, kadar ni namenjen po nakupih. Prav lahko se zgodi, da se boste med mimobežnim postankom ob njegovi stojnici na celjski tržnici zaljubili v katero od njegovih lesenih umetnin, ki jih z veliko ljubeznijo in skrbjo ustvarja že skoraj desetletje.

Upokojitev kot nova priložnost

Gospod Ante ni človek, ki bi znal mirovati. Čeprav je že sedem let v pokoju, njegov urnik ni nič manj zaseden, kot je bil, ko je še hodil v službo, včasih ima dela celo več. »Doma imam še kup dela – zidarija, prenavljam staro pohištvo. Opravljam tudi tesarska dela – vse, kar je povezano z lesom,« pravi 65-letnik, ki ga je dela z lesom naučil že njegov oče. Z lesom je delal tudi, ko je bil še v službi. Bil je tesar oziroma mizar pri različnih podjetjih, ustvarjalna žilica pa mu že tedaj ni dala miru. »Že takrat sem si rekel, da se bom, ko bom v pokoju, posvetil lesni galanteriji, saj je to nekaj, v čemer resnično uživam. Še vedno naredim kako omaro, opravljam tesarska dela, vendar včasih celo z muko, vedno pa rad ustvarjam drobne lesene predmete. Včasih komaj čakam jutro, da odidem v delavnico,« se nasmehne.

Osem ur dela za kos

V delavnici v hiši na Planini pri Sevnici, kjer trenutno živita z ženo Dragico, zadnje čase nastajajo lesene sklede iz masivnega lesa, ki so prava paša za oči. Ena skleda v delavnici nastaja približno sedem ur, ideja zanjo pa se poraja že veliko prej, z izborom lesa. »Ta les potem grobo obdelam in pustim kak mesec, da se posuši. Nekateri kosi v tem času razpokajo – ti gredo v smeti,« pripoveduje. Čeprav mu je ljubo izdelovanje vseh lesenih okrasov, s prav posebnim veseljem ustvarja lesene skrinjice, s katerimi se je njegova zgodba pravzaprav začela. »Začel sem zbirati furnir, razne kombinacije in naredil nekaj skrinjic. Ljudem so bile všeč in začeli so jih naročati. Sledile so sklede, deske,« se spominja.

Zbiranje radijskih aparatov

K prodaji na tržnici je gospoda Anteja spodbudil še en zanimiv konjiček, ki ga je vneto gojil tik po upokojitvi – zbiranje starih radioaparatov. »Še zdaj imam med sto do sto pet radijskih aparatov,« ponosno pove. Da bi bogati zbirki, s katero je do danes napolnil celo garažo, dodal nove zbirateljske predmete, hkrati pa prodal tiste, ki jih je imel po dva ali več enakih, je začel prodajati na bolšjem sejmu. Občasno je dodal katerega od lesenih izdelkov, ki so medtem ves čas nastajali v njegovi delavnici, a je kmalu ugotovil, da bi bilo lesene izdelke bolje prodajati kje drugje.

Vsako soboto na tržnici

Na celjski tržnici je začel prodajati pred približno dvema letoma. Kupci so ga nemudoma vzljubili. Njegovi izdelki, poleg skled in skrinjic tudi deske, salamoreznice, vaze in drugi predmeti, so vzbudili veliko zanimanja in kmalu se je novopečeni tržnični prodajalec začel pojavljati še na drugih sejmih. Trenutno ga na tržnici Celje srečamo vsako soboto med osmo uro zjutraj in eno popoldne ter na tako imenovanem svinjskem sejmu, ki se v Celju odvija vsako sredo. Podjetje Skrinjica, kakor imenuje svojo popoldansko obrt, ponuja izdelke v mini spletni trgovini, mogoče je naročiti unikatni leseni izdelek po svojih željah in zamislih. Cene se gibljejo od dobrih deset evrov navzgor. In po čem je največ povpraševanja? »Kupci kupujejo vse, vsak po svojih zmožnostih in okusu. Poleti, ko je tu v Celju veliko turistov, pridejo tudi tujci, tako da so moji izdelki romali že vsepovsod, od Celja do Floride,« sklene mojster.