Kuhinjska deska ima lahko lepo zgodbo

Do masivnega lesa, tega razširjenega naravnega materiala, ki ga je v Sloveniji in zlasti na Kočevskem v izobilju, 42-letni Boštjan Majcen dolgo ni imel posebnega odnosa. Če odštejemo to, da je bil kot otrok modelar, se z lesom ni ukvarjal. Več kot deset let je delal v oblikovanju, večinoma za neko švicarsko podjetje. Ko je zaradi krize sodelovanje s podjetjem ugasnilo, je iskal nove priložnosti. Tudi z idejo, s katero bi zbiral denar na Kickstarterju.

»Potem pa sem ugotovil, da je v takem primeru preveč neznank in da potrebujem nekaj, kar je obvladljivo in ni komplicirano. In so nastale Dile za darile.« V domači hiši v Gorenju si je naredil delavnico in začel delati. Če bi jo moral najeti, se tega projekta ne bi mogel lotiti.

Oreh, divja češnja, hruška ...

Izkušnje, kako obdelati les, je zbiral sproti oziroma jih še zbira, doda skromno. Je pa bilo zanj veliko presenečenje, da nabava lesa ni tako preprosta, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled. Za dile, ki morajo biti trpežne, uporablja trd les. Išče oreh, divjo češnjo, hruško, jesen, verjetno pa se bo lotil izdelovanja tudi iz bukovega lesa in prav tako lepljenih kosov.

»Pomembno je, da je les naravno sušen in da so ga ljudje imeli v sadovnjaku ali ob hiši, tako da ni šel skozi industrijski proces,« razlaga Boštjan Majcen in pokaže orehove plohe, ki čakajo v njegovi delavnici. Šele med obdelavo se bo pokazala lepota, ki je ujeta v strukturi lesa in ki zasije čisto na koncu, ko dile premaže z lanenim ali orehovim oljem.

»Nekateri hočejo za kubik oreha tisoč evrov, kar je res pretirana številka,« razlaga sogovornik, ki je tudi tri mesece iskal primeren oreh. Les kupuje po vsej Sloveniji, našel ga je na kmetiji blizu Moravskih Toplic, spet drugič v hribih nad Mostom na Soči, pa v Starem trgu ob Kolpi, kjer je kupil sto let staro hruško, ki se je sušila sedem let … Pri ljudeh poleg lesa dobi zgodbe, ki jih potem, ko je les že oblikovan v dilo, pripoveduje naprej.

Uro in pol za dilo

Postopek izdelave dil ni kakšna velika posebnost: ko je les razrezan na primerno debelino, dva, tudi tri centimetre, ker mora biti dila konkreten kos, odstrani nepravilnosti in že vidi, kaj je spodaj.

»Na prvi pogled je lahko kos lesa popolnoma zanikrn, a ko se mu pobere nekaj milimetrov, je to lahko uau! oziroma eno veliko in lepo presenečenje,« pravi sogovornik. Potem glede na les izbere obliko deske, jo izreže, pobrusi strojno in nato še ročno. Ta zadnji del vzame največ časa. Zadnji je premaz z oljem. Za izdelavo ene dile potrebuje uro in pol do treh ur.

Do zdaj je naredil dile iz kakšnih štirih kubičnih metrov lesa s tem, da je kakšnih 30 odstotkov odpada. V delavnici jih nanj čaka 200, ki jih mora dodelati, saj si je zastavil cilj, da bo do konca leta naredil med 500 do 1000 kosi.

Cene se gibljejo od 18 do 120 evrov, načrtuje pa tudi dile, ki bodo vredne 300, 400 evrov, odvisno od kosa lesa.

Z dilami v tujino

»Nekateri kupujejo zato, ker vedo, zakaj nekaj kupijo, spet drugi pa kupijo zato, ker je drago oziroma ker je to status,« pravi Boštjan Majcen, ki načrtuje s svojimi dilami zavzeti tudi tujino.

»Človek ima lahko odličen izdelek, pa mu ne bo uspelo, če izdelka ne bo znal predstaviti,« pravi sogovornik, ki je prepričan, da je to tudi slovenska pomanjkljivost: »Ne gre toliko za to, da ne bi znali iz lesa narediti izdelka. Vendar mora biti ta izdelek estetski, moderen, hkrati pa potrebuje zgodbo.« In če pogleda lokalno, je Kočevska v veliki prednosti, kajti ta deželica ima neverjetno veliko zgodb …