Pred dobro uro sem prišel z enega tipično slovenskega sestanka. Cela vrsta ljudi je pač nekaj zamočila. Prvi iz lakomnosti in pohlepa, drugi iz koruptivnih vzgonov, tretji iz neracionalnega entuziazma, četrti iz neprevidnosti, nekateri pa kar tako. Tudi kar tako se namreč da odlično zamočiti. Srečni tisti, ki tega ne veste. Še.
No, tipično slovensko je bilo predvsem to, da se nihče ni bil pripravljen ukvarjati s potencialnimi rešitvami, dokler ne bo nekomu dokazal njegove krivde, sebe pa v celoti opral. To se v praksi seveda redko zgodi, zato stvari drsijo globlje in globlje, na koncu pa vsi izgubijo veliko, veliko več, kot če bi krivdo pozabili in se pravočasno konstruktivno začeli ukvarjati z novim načrtom z novimi začetnimi pogoji. Enako velja za državo Slovenijo oziroma družbo Slovencev. Saj veste, makro situacija ni nič drugega kot integral vseh mikro situacij v določenem časovnem intervalu. Že več kot petdeset let se obmetavamo s krivdami in raje vsi pocrkamo, kot da bi koncept krivde zamenjali za koncept napredka, pogled v preteklost za pogled naprej.
Sploh pa celo tisti z evidentnim antitalentom za bazične filozofske teze vedo, da je krivda v resnici en poceni manipulatorski nateg. Krivda kot taka sploh ne obstaja. Če že, potem bi morali diskutirati o odgovornosti. Hmm, malo ironično je, da je mehanizem krivde kot dojemanja osnovnih medsebojnih odnosov v našo podzavest pravzaprav pripeljala krščanska doktrina, pri čemer sama propagira stvarnika in gospodarja našega življenja, ki je sposoben v realnem času nadzorovati vsa naša dejanja. Kdo je potem tukaj kriv? Niti vpeljava greha, pekla in preostalih ideoloških terminov te ironije ne zmanjšuje. Drži pa, da vse te mehanizme z mečem krivde v desnici poznajo vse religije. Razen budizma, ki pa to itak ni. Religija namreč.
Kakor koli, iskanje krivde in krivca je privzgojeni občutek, ki skrbno bdi nad tem, da ne bi kdaj tudi intelektualno odrasli. Z agresivnim postavljanjem svojih kratkoročnih in dolgoročnih prioritet, s sestrskimi občutki krivice, trme in ljubosumja nam zamegljuje realno sliko problemov ter nas naredi invalidno hendikepirane v smislu razumskega reševanja težav.
Ko sem se pred kar nekaj leti v eni zavarovalnici pritoževal, zakaj mi nočejo povrniti celotne škode, mi je neka njihova pravnica razložila, da si deloma kriv že s tem, da si sploh prometni udeleženec. Nejevoljno sem jih nekam poslal, vendar ideja ni tako slaba. Je začetek razumevanja, da smo delno sokrivi že zato, ker smo.
Skratka, dragi bralke in bralci, v naslednjem letu vam želim, da razmislite o podtaknjenem mehanizmu krivde, pokličete tiste, s katerimi niste nameravali nikoli več govoriti, se pobotate z bivšimi, sedanjimi, taščami, tasti in sosedovim hudobnim psom. Tudi ta revež misli le, da ste vi krivi za izginulo govejo kost. Če se prenehamo prepirati na mikro nivoju, saj veste, se bo prenehala prepirati država. Srečno 2015. in rad vas imam...
