Kraji, kjer je več kengurujev kot ljudi

Kaj sploh je država? V slovarjih je definirana kot »geografsko območje in neodvisna politična enota s svojo lastno vladavino, zakoni, pogosto tudi z ustavo, policijo, oboroženimi silami, davčnimi pravili in prebivalstvom«. Pa vendar na svetu obstajajo območja, ki bi se lahko klasificirala kot države, a jih ni na nobenem zemljevidu. Druge niso mednarodno priznane, tretje pa so spet nekaj čisto posebnega.

Suji se še kar borijo 
za neodvisnost

S takšnimi državami se ukvarja britanski geograf Nick Middleton z Univerze v Oxfordu v svoji novi knjigi Atlas držav, ki ne obstajajo: Priročnik o petdesetih nepriznanih in pretežno neopaženih državah (mimogrede, dobiti se jo da tudi v Mladinski knjigi). Kakor je povedal v nedavnem intervjuju za britanski BBC, je navdih za atlas dobil, ko sta s šestletno hčerko brala prvo zgodbo iz Narnije Lev, čarovnica in omara, v kateri glavna junakinja vstopi v čudežno deželo. Kot geografu se mu je hitro posvetilo, da ni treba uporabiti čarovnije, da vstopiš v deželo, ki ne obstaja v očeh večine drugih držav. A kljub temu ni pričakoval, da jih je toliko.

Kakor pravi Middleton, je težava v različnih pojmovanjih države. Nekatere definicije se sklicujejo na konvencijo iz Montevidea iz leta 1933, v kateri je država definirana tako, da mora imeti ozemlje, stalno prebivalstvo, vlado in sposobnost odnosov z drugimi državami. Toda na svetu obstaja vrsta dežel, ki ustrezajo tem kriterijem, a niso članice Organizacije združenih narodov, kar je po navadi dokončno potrdilo, da gre za državo. Denimo Tajvan, ki si uradno pravi Republika Kitajska in ki je do leta 1971 še imel sedež v Generalni skupščini OZN, dokler ga ni zasedla Ljudska republika Kitajska, ki Tajvan še vedno dojema kot del svojega ozemlja. Velika Britanija je tudi nekoliko nenavadna: po britanskem pravu so Anglija, Škotska, Wales in Severna Irska samostojne enote, ki imajo tudi lastne športne reprezentance, ki tekmujejo druga proti drugi, toda Britanija ima samo en sedež v OZN.

Vendar se posamezni deli Velike Britanije niso uvrstili v Middletonov atlas: raje se je posvetil območjem, ki bi ustrezala konvenciji iz Montevidea in imajo svoje ozemlje, prebivalstvo ter vlado, nimajo pa sedeža v Generalni skupščini OZN. Nekatere poznamo vsi: Tajvan, Tibet, Grenlandija in Severni Ciper. Druge so manj znane, a nič manj resne; med njimi je veliko staroselskih populacij, ki želijo uveljaviti svojo suverenost. Ena takšnih je Republika Lakota, ki leži v osrčju ZDA in šteje 100.000 pripadnikov plemena Lakota Su (Sioux), ki si prizadevajo dobiti nazaj svojo sveto zemljo. Njihova državotvorna zgodba se je začela leta 1868, ko jim je ameriška vlada s pogodbo obljubila pravico do življenja v Črnih hribih. Toda izbruhnila je zlata mrzlica, zaradi katere je vlada hitro pozabila na svojo obljubo. Suji so na uradno opravičilo čakali celih 130 let. Ameriško vrhovno sodišče je namreč 1998. razsodilo, da se jim je zgodila ena najhujših krivic v zgodovini ZDA, in jim namenilo 600 milijonov dolarjev odškodnine. Suji niso hoteli vzeti denarja, leta 2007 pa so v Washingtonu razglasili formalni umik iz ZDA. Za dejansko neodvisnost se borijo še danes.

Dovoljeno kajenje marihuane

Podobne bitke se bijejo tudi drugod po svetu. V Afriki obstaja kraljevina Barotseland s 3,5 milijona prebivalcev, ki se želijo odcepiti od Zambije, in Ogoniland s slabim milijonom ljudi, ki se poskušajo osamosvojiti od Nigerije. Obe deželi sta 2012. razglasili neodvisnost. V Avstraliji je bila 2013. ustanovljena republika Murrawarri, potem ko je istoimensko staroselsko ljudstvo pozvalo britansko kraljico Elizabeto II., naj dokaže svojo pravico, da vlada nad njihovo zemljo. Ker jim ni nikoli odgovorila, so uradno začeli uveljavljati svojo pravico, da vladajo sami sebi.

Vse države, opisane v Middletonovem atlasu, pa nimajo tako globokih korenin. Pogosto so to tvorbe, ki so si jih izmislili ekscentrični posamezniki, ki si želijo nove, bolj poštene države. Takšen primer je Hutt River v Zahodni Avstraliji, majhna skupnost, ki jo je leta 1970 ustanovila skupina kmetov pod vodstvom Leonarda Georgea Casleyja, ki so protestirali proti kvotam za odkup pšenice. Casley si je nadel ime princ Leonard, »kneževina« Hutt River pa je kmalu dobila svoj denar in svojo pošto. Po letih pravnih prerekanj je avstralska vlada popustila, in kmetom ni več treba plačevati zveznih davkov.

V Evropi lahko najdemo Forvik, mali otok s površino enega hektarja, ki leži severno od Britanskega otočja. Njegov edini občasni prebivalec Stuart Hill iz Kenta ga je leta 2008 razglasil za suvereno državo, čeprav kot vrhovno vladarico priznava kraljico Elizabeto II. Nedaleč od obale vzhodne Anglije leži mikrodržava Sealand, ki je pravzaprav vodna ploščad Roughs Tower, ki je bila med drugo svetovno vojno del protiletalske obrambe Britanije. Leta 1967 jo je zasedel upokojeni major (in radijski pirat) Roy Bates in razglasil neodvisnost.

V središču Københavna se skriva enklava Christiania, ki so jo 1971. na ozemlju nekdanje vojašnice ustanovili skvoterji. Danska vlada jim je doslej gledala skozi prste, kar se tiče njihovih dejavnosti: kajenje marihuane je v Christianiji dovoljeno, medtem ko je prepovedano drugod po Danski.

Več kengurujev kot ljudi

Morda je čas, da znova razmislimo, kaj sploh je država, pravi Middleton in opozori na primer Antarktike, celino, ki si jo mirno deli mednarodna skupnost in ki je dokaz, da ni treba razkosati res vsakega ozemlja. Na koncu knjige navede še dva bolj radikalna primera države. Denimo Atlantium s prestolnico Concordio, ki leži na avstralskem podeželju in kjer živi več kengurujev kot ljudi. A Concordia je le administrativno središče: Atlantium nima svojega ozemlja, kar pomeni, da lahko kdor koli in kjer koli postane njen državljan. Ali pa kraljestvi Elgaland-Vargaland, ki sta ju zasnovala švedska umetnika Leif Elggren in Carl Michael von Hausswolff in ki združujeta vsa mejna območja med državami sveta in vsa območja, ki obstajajo zunaj teritorialnih morskih meja obstoječih držav, zavzemata pa tudi vse obstoječe miselne in virtualne ter digitalne pokrajine. V kraljestvi Elgaland-Vargaland človek vstopi, ko prečka katero koli mejo med državami – ali pa le sanja.