Kot da krvavega pohoda ne bi bilo

Sprva, ker so v informativnih oddajah mesto izgovarjali tako, kot se piše, celo domnevno načitani dopisniki z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike, in nato še zaradi vseh prijateljstev, ki sem jih v najlepšem tunizijskem mestu stkal kot honorarni turistični predstavnik. Prijatelji bi utegnili biti na kraju terorja, njihovo življenje pa povsem nesmiselno ugasniti kot številna, večinoma angleška, ki so želela le upočasniti življenjski tempo, in ne končati. Sezono zdaj rešujejo Alžirci, bogati Libijci pa tako ali tako že nekaj časa živijo tu, poznalo se bo pozimi, denarja bo še manj, še teže bo živeti od turizma,« pravi zdolgočasen reševalec iz vode, ki želi ostati neimenovan, in se nostalgično spominja časov Ben Alija, ko je bilo v Soussu in njegovi okolici vse brezhibno, celo cvetoče! Zdaj premišljuje, da bi se kot ekonomski migranti podal na nevarno pot čez Sredozemsko morje.

Na izlet do hotela Imperial Merhaba

Teroristični napad na zasebni plaži hotela s petimi zvezdicami Imperial Merhaba se ni zgodil v Soussu, ampak v 13 kilometrov oddaljeni tako imenovani turistični coni Port El Kantaoui, torej med Soussom in Hammametom, a očitno dovolj blizu, da je očarljivo mesto, katerega medina je uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine, trenutno zagotovo med manj obiskanimi na svetu, predvsem pa krivično obsojeno na izolacijo.

»Preden se bo življenje vrnilo na to območje, bodo minila tri, štiri leta in kaj naj počnemo medtem, Angleži so že ustavili vse lete k nam,« se sprašuje reševalec iz vode v El Mouradi Palace, ki je od usodnega hotela kamelje rjave barve oddaljen le pet minut hoda po plaži. »Veste, terorist ni bil iz obalnega tunizijskega mesta, ampak skrajnež iz Kairouana, do katerih smo 'primorci' vse bolj nestrpni. Bil je 23-letni študent, intelektualec, ki ni bil znan policiji, kaj mu je bilo tega treba. Razumem, bil je iz enega najpomembnejših islamskih svetih krajev, žal je šel v skrajnost … Tudi sam sem musliman, predan sem svoji veri, nikakor pa ne skrajnež, in žal mi je, da se je to zgodilo. Ga vidite, le nekaj korakov, prijeten sprehod in boste tam,« nadaljuje in z roko pokaže smer, kjer je bilo ubitih 38 ljudi, najmanj 36 ranjenih.

Sveč ni več, cvetja tudi ne

In res, po nekaj več kot sedmih minutah je s strahospoštovanjem opaziti hotel, kjer bi človek z veseljem preživel svoje brezskrbne dni. Krvavih madežev ni več, niti sveč ali cvetja. Edino, kar bi lahko kazalo na teroristični napad, je srce, oblikovano iz lepih, okroglih kameljih iztrebkov in zasajenih rož, ki so se že pred tedni posušile! V bližini odzvanjajo house ritmi, potreba po kavi je velika, zato sedem v prijeten lokal, naročim kavo, steklenico vode in počakam, da je z obraza zaznati brezskrbnost. Kmalu se opogumim in vprašam natakarja, kje natančno je bilo streljanje, in kljub glasni glasbi se oči drugih obiskovalcev zazrejo v mojo smer. Vseeno, verjetno že stotič pokaže štirikotnik, poveže štiri strani neba in mi s prstom nazorno oriše kraj dogodka, nato pa zaželi prijeten dopust. Ko odide, se od sosednje mize zasliši močan glas: »Tudi jaz sem turist, Tunizijec, a sem prišel sem, ker vem, da je varno! Zdaj je res vse ok,« izusti skoraj s prisiljenim nasmeškom. Zasmejem se in rečem, da vem, da ljubim Tunizijo in se semkaj vračam že vrsto let.

»Od kod pa ste,« vpraša. »Iz Slovenije!« Sledita njegov huronski smeh in z odlično dikcijo: »Ježešmarija!« Izza ovinka se v kratkih hlačah prikaže visokorasli in kleni Tunizijec s cigareto v ustih in avtomatskim orožjem; šele ob pogledu nazaj se izkaže, da je obalni policist! Na majčki ima namreč napisano »police!« Prav zares, »ježešmarija«.

Sousse

Polmilijonski Sousse, ki leži ob vzhodni tunizijski obali 140 kilometrov južno od Tunisa in je tretje največje tunizijsko mesto, v svojih belo-modrih odtenkih ostaja pomembno prometno-komunikacijsko križišče v državi in predvsem središče prehranske industrije, izdelave tekstila, pridelave olivnega olja in srce turizma. Že od antike je pomembno sredozemsko pristanišče, zaradi česar se je razvil v mesto z obzidjem, v medino, kjer se je odlično izgubiti, sprostiti, si izmenjati kompliment ali dva, kupiti odlične ponaredke, navezati stik in ne boste verjeli, celo pokramljati o Ljubljani. Izgovarjajo jo takoj, ko slišijo besedo Slovenija, le redki so tisti, ki nagovarjajo z ahoj, in veseli so, da obstajajo države v Evropski uniji, ki si še upajo obiskati njihovo ljubljeno deželo. Tržnic je v Soussu veliko; z zelišči, svežim sadjem in zelenjavo, sladicami, preprogami, svežimi ribami, predvsem morskimi psi, in z mesom. Čeprav je ta najmanj prijetna, je verjetno najbolj slikovita, obarvana v vse odtenke rdeče in oplemenitena z dišavami, ki privabljajo muhe, in s trofejami, ki naj bi spodbujale apetit, a je žal ravno nasprotno! Posla ni veliko, pravijo, zato je barantanje uspešnejše, vsaka stranka pa zares vredna zlata in skodelice čaja.

Hvala, ker ste prišli

»Vas sem že videl, pred leti, vozili ste turiste in imeli ste nekaj kilogramov manj,« se, kljub gledanju v tla, sliši z ene od številnih stojnic. »Lepo, da ste se vrnili!« Stisk roke je obvezen, dva poljuba, po enega na vsako lice za prijatelje. In želja, da ne bi bilo treba misliti o Evropi! »Tudi pri nas se ne cedita med in mleko, če nič drugega, imate rodovitno zemljo in odlično podnebje. Pri nas so ljudje v mrazu in brez hrane, celo pod mostovi!« Aha, morda je tako v Sloveniji, v Nemčiji in Veliki Britaniji zagotovo ne, je razumeti med vrsticami in prave energije razložiti ali prepričati ga o nasprotnem preprosto ni.

Ne nazadnje sem tudi sam na oddihu, zaradi katerega bi kmalu izgubil pomemben posel, a želja vrniti se v kraj, kjer je moč kupiti, predvsem pa brezplačno doživeti vse in se prepričati, da je z znanci vse v najlepšem redu, je bila dragocenejša. Kljub menjavi oblasti in nemirom, ki so prevevali mesto stoletja in ga še danes, je še vedno lepo spiti »direkt« (macchiato, op. p.) ali dva in uživati v mestu z eno najlepših obmorskih utrdb, ki so jih kadar koli zgradili Arabci in za katere upam, da je (vsaj v prenesenem pomenu besede) ne bodo tudi zrušili!