NA TUJE

Kolesarjenje po tajski kulinariki

Objavljeno: 28.03.2016 13:00Posodobljeno: 28.03.2016 13:00

Sedemsto let staro tajsko mesto Chiang Mai ima več kot 30.000 hotelskih sob, že leta 2013 ga je obiskalo več kot 14 milijonov turistov.

V prevodu Chiang Mai pomeni Novo mesto. Novo zato, ker je bila prvotna prestolnica kraljestva Lan Na mesto Chiang Rai, leta 1296 pa je to postal Chiang Mai. Leži 700 kilometrov severno od glavnega mesta Tajske, Bangkoka, ob reki Ping. Ob starem delu, nanj spominjajo ostanki opečnatega zidovja s štirimi vhodi, se je navzven razvilo moderno mesto, ki je sedež istoimenske province.

Na kulinarično, zgodovinsko obarvano, 15 kilometrov dolgo kolesarsko pot nas je popeljal vodnik Boy. Ni niti girl še manj pa lady-boy, ki jih je na Tajskem kar veliko, se je pošalil.

Ceneje, kot če bi sam kuhal

Prva postaja, Spomenik treh kraljev. Ker je nedelja, so številne ulice spremenili v tržnico. Množice stojnic, stvari in ljudi. Ogledamo si tempelj (tajsko: wat) Inthakin Sadue Muang. Zgradili so ga pred 700 leti in je bil središče mesta in popek sveta. Boy nas je v svetišču naučil tajskega pozdrava – wai, ko se stisne dlani drugo ob drugo, kot pri molitvi. Ob stojnici je sledila pokušina sokov. Kokosovo mleko naj bi bilo za moč, iz zelišč ali drugega tropskega sadja pa proti kakšni določeni tegobi ali za krepitev česa.

Smo že zunaj obzidja starega mesta. Ura je 18., večeri se, ob svetišču Lok Molee pojejo svečeniki. Kot vsak dan dvakrat, ob jutranjem svitu in večerni zarji. Tempelj prvič omenjajo leta 1367. Do niše v vrhu templja, kjer je črni Buda, so napeljali škripec. Z zajemalko je vsak v skupini zajel sveto vodo ter jo nalil v posodo iz bambusa, tovor, ki ga je zlati labod po škripcu ponesel do Bude. Zaželiš si eno željo, izgovoriš čarobno tajsko besedo in vodo s potegom izliješ.

Budizem pustimo ob strani in se posvetimo posvetnim zadevam. Kulinariki. Tanin je lokalna prehranska tržnica. Sem turisti le poredko zaidejo. Boy pravi, da se tu ceneje naješ, kot če bi si hrano sam pripravil. Vzame komplet posod in začnemo izbirati ter nabirati jedi. Osredotočimo se na prehrano, ki je značilna za ta, severni del Tajske.

Kar pri eni izmed stojnic poskusimo pečene sviloprejkine bube. V glavi so težave, bube pa okusne. Pri neki drugi stojnici poskusimo posušene rezine sladkih buč. Tudi dobre, misli nam ne povzročajo zavor.

Samo grenkega ni

Na mizo pod pokrito tržnico vodnik naloži številne dobrote, ki smo jih nabrali. Iz lepljivega riža si nasvaljkamo kroglice, vanje izdolbemo vdolbino ter jo zapolnimo z zelenjavno maso in pokrijemo z lističem. Okusno. Pekoč piščanec, svinjina, ribe z zelenjavo in zelišči v majhnih košaricah iz bananinih listov, namazi. Vse jemo z rokami. Pikantna solata iz papaje z omako iz rakcev, ki živijo na riževih poljih. Nekaj jedi je preveč pikantnih, nismo jih vajeni. Okusi so tako pomešani, sladko, kislo, slano, pekoče, le grenkega ni, da je nemogoče ugotoviti, kaj pravzaprav ješ. Vodnik pa razloži sestavo, mi ocenjujemo, kaj je komu najbolj všeč.

Za desert: sadež sapodilla, zmajev sadež in rožna jabolka. In fermentiran riž. Po okusu je podoben japonskemu žganju, sakeju.

Odkolesarimo proti vzhodu. Ste že jedli klobase v obliki kroglic? Mi smo jih. Na obcestni stojnici smo okušali to lokalno tajsko posebnost, ki ima res okus klobase. Sestava: riž, rezanci, svinjina.

Na okušanje Chiang Maija smo se podali ob petih popoldne, ura je že deset zvečer. Prispeli smo do reke Ping. Tu je kitajska restavracija Gallery. Romantično vzdušje pričarajo reka, luči, ki odsevajo v njej, in ribiči, ki namakajo trnke. Kulinarično spoznavanje sklenemo z jasminovim čajem ter rezinami buč, namočenimi v kokosovem mleku.