Kofetkanje

V vseh teh letih so se stroji spremenili, tehnika je napredovala, kriza leta 2008 pa je pomenila katarzo. Denarja ni bilo (več) in nenadoma so postali pomembni motocikli, ki so leta rjaveli, pozabljeni v kakšnem kotu delavnice. Predelave takšnih strojev za par jurjev so postale hit. Fantje (in vse več deklet) so znova odkrili užitek in igrivost vožnje, vrhunske tehnične rešitve nenadoma niso bile tako zelo pomembne. Po svetu je zrasla vrsta delavnic za predelave, porodil se je nov motoristični kult, ki je iskal navdih v preteklosti. Retro, torej. Tovarne so v naslednjih letih zaslutile priložnost, saj so se začeli za tovrstni motoristični življenjski slog zanimati tudi tisti, ki jih motorizem do zdaj ni zanimal.

Evropska šola in družina Scrambler

Trendu je sledil oziroma ga je narekoval tudi Ducati. V šestdesetih letih je že imel model scrambler, v Bologni so ga pred tremi leti vzeli za osnovo in nastala je Ducatijeva družina Scrambler z bogato modelno paleto sedmih motociklov. Znova odkrita zgodba italijanske motoristične zgodovine je značilni predstavnik retro motociklov na sodoben način. Café racer je zadnji v nizu, športno naravnan, a prijazen za vsakdanjo uporabo. Na pogled je večji, kot je v resnici. Voznik je v športnem slogu nagnjen nekoliko naprej, ugnezden na retro sedežu. Ne preveč, da roke ne trpijo. To je motocikle za uživače, zato sopotnik na njem ne bo preveč užival. Kaferejserski slog namiguje še na mestno pohajkovanje, od lokala do lokala. Za kofetkanje. Veste, kako so poimenovali barvo? Kavno črna. Zgovorno.

Na motociklu ne kaže iskati posebnih tehničnih rešitev, saj jih v resnici ni – jih pa tak motocikel tudi ne potrebuje. Je pa oprema kakovostna in preizkušena že na drugih sestrskih modelih družine. Nekaj pa je nove, namenjene izključno modelu café racer. Denimo vzvratna ogledala, sprednje zavore, sedež … Lastnik si z nakupom opredmeti delček zgodovine, kar pa ne pomeni, da je motocikel predpotopna tehnična kripa. Nasprotno, za retro videzom skriva sodobno tehniko. Kupuje zgodbo in čustva. Ti so povezani z motorističnim uživanjem in življenjskim slogom, njihov zunanji element pa je prav scrambler. K temu spada – in to pri Ducatiju počnejo odlično – še paleta dodatkov in oblačilna linija. Vse v slogu.

Se sprašujete, zakaj je na njem številka 54? Tudi ta je del Ducatijeve zgodovine. To številko je imel na svojem motociklu ducati scrambler 350 italijanski motociklistični as Bruno Spaggiari, ko je zmagoval konec šestdesetih let.

V vožnji

Agregat je znan scramblerski znanec, dovolj močan za preganjanje po mestnih ulicah ali za krajše, nedeljsko vijuganje na podeželskih cestah. V rokah deluje lahkotno in igrivo, je precej ozek, iz izpušnega sistema pa bi si človek želel (še) bolj konkreten zvok in še katerega konja več. A s takšno žverco, parkirano pred lokalom, kapučino, ekspres ali makiato dobijo popolnoma drug okus. Boljši, seveda.