Naslov je res nekoliko strog, kajne? Kaj naj bi to pomenilo? Saj večina staršev želi, da njihovi otroci, ki so zdaj recimo najstniki, odrastejo, postanejo izobraženi, pametni, samostojni in samozavestni. A da starši pridemo do tega, je treba ogromno delati na sebi. Ko vzgajamo otroke in odraščajoče pubertetnike, je res pomembno, da prevzgajamo tudi sebe in se soočamo z lastnimi vzorci in prepričanji, ki so bila v nas vsajena z vzgojo in zahtevami naših staršev. In tako generacijsko prepričanje je še vedno nekje globoko v nas.
A današnje generacije mularije so drugačne. Zdi se mi, da se rojevajo posebni, pametni in izjemni otroci, vsi po vrsti. Diagnoze avtizma, ADHD in druge vedenjske motnje, ki se jih lepi na otroke kot po tekočem traku, so po mojem mnenju bolj odraz nezmožnosti večinskega prepričanja, kakšni naj bi bili otroci in kako naj bi jih starši vzgajali, in te vzgojne strategije se z leti in generacijami skrajno spreminjajo. A otroci prihajajo z neko sebi lastno izjemno modrostjo, kot da bi nas starejše učili, da se oni na preživele in okostenele pedagoške prijeme in zahteve pač ne bodo odzivali tako, kot hočemo mi. No, to so pač moja opažanja.
Ker so mnogi starši v strahu, kako bodo njihovi najstniki odrasli, vse preveč skrbijo zanje in jim težko dajo integriteto lastne osebnosti, temveč jih še pri šestnajstih ali sedemnajstih letih jemljejo kot majhne in nemočne dojenčke, ki niso zmožni preživeti šole ali drugih aktivnosti brez aktivnega urejanja in posredovanja staršev. Takšni starši imajo potrebo po nadzoru in ne razumejo, da s tem odvzemajo kompetence odraščanja njihovim napol odraslim otrokom in jih delajo osebnostne invalide.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, družinsko dinamiko in podporo najstnikom. Foto: osebni arhiv |
Jaz menim, da naši otroci in najstniki morajo kdaj doživeti kakšno bunko in poraz, da se kaj naučijo o sebi, na primer kako se odzvati v težkih ali nepredvidljivih okoliščinah. Svoje najstnike, ki obiskujejo Svetovalnico, učim, da je poraz ali neuspeh sestavni del življenja in da ni uspeha brez poraza. To loči miselnost zmagovalca od poraženca. Ko želijo starši svojo mularijo obvarovati pred neuspehi in jih ščitijo, tako da jim sami vse organizirajo, jih o vsem sprašujejo in nadzorujejo, jih potiskajo nazaj v razvojno že preživeto fazo odvisnega malčka. No, najstniki pač to res niso več!
Tale naša čudovita mularija zna zelo dobro razmišljati s svojo glavo, njihovo čustvovanje se pogosto zelo razlikuje od naših vizij ali pričakovanj, kako bi oni morali nekaj čutiti ali se vesti. Njihovo 'per se' uporništvo je sestavni del iskanja lastne odraščajoče identitete. Prej ko starši to razumemo, laže in z več strpnosti in sočutja komuniciramo in sodelujemo s svojim nerodnim in visokim tečnim in nasikanim otrokom.
Res je, zelo rada poslušam mladino in delam z mladimi. Njihovo iskreno mišljenje, nerodnost pri izbiri besed in vedenja, iskanje svojih resnic in rušenje ustaljenih norm so mi blizu. Ne nazadnje sem bila tudi sama kot najstnica zelo uporniška punkerica, ki je obračala svet in pričakovanja staršev na glavo, a so k sreči imeli veliko posluha za moje eksperimente in smo do danes ohranili močno in ljubečo čustveno vez. Ko namreč starši v tej najbolj občutljivi dobi pubertete brez sočutja in ljubezni težijo svoji hormonski mulariji, tvegajo, da bodo z njimi izgubili srčno povezavo za vse večne čase. Včasih se, ljubi starši, zgolj ustavite in prisluhnite, kaj vam imajo povedati.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«