KOMENTAR

Ko se ljubezen poroči s pravom

Objavljeno: 25.01.2016 17:30Posodobljeno: 25.01.2016 17:30

Ljubezen morda kastriramo isti hip, ko jo spečamo s pravom.

Leto 2015 si bom zapomnil po kar nekaj stvareh in ena je zanesljivo neverjetno veliko ločitev med mojimi prijatelji, kolegi in znanci. V stilu Murphyjeve ugotovitve, da takrat, ko zavrtiš napačno telefonsko številko, ni nikoli zasedeno, lahko glede ločitev bistroumno ugotovimo, da so zanje najbrž krive poroke. In tako kot omenjena genialna opazka, tehnično tudi tukaj stvari štimajo. Če nisi poročen, se namreč prekleto težko ločiš, vendar teorija skriva še druge čare...

Sam nisem poročen, sem pa o porokah v življenju precej razmišljal. Malo zato, ker sem želel popolno apatijo do lastne svatbe tako ob debatah s prijatelji kot v vrsti intervjujev korektno argumentirati. Malo pa zato, ker sem o njih pisal, saj so, hočeš nočeš, del našega življenja, pisati pa želim predvsem o njem. Moje stališče je bilo vedno, da je poroka legitimna osebna odločitev, kar lahko pomeni popolno traparijo za enega in nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi v življenju, za drugega. Lepo je, da stane načeloma tiste, ki si jo izmislijo ali vsaj podpirajo, lepo je, da načeloma ni nekaj, s čimer bi ljudje zlorabljali meje lastne svobode, torej v našem prostoru in v našem času bi jo povprečni hudomušni cinik okarakteriziral predvsem kot neškodljivo. Preostalo pa itak šteje precej manj. Pa je res neškodljiva?

Mogoče naivno, vendar še vedno verjamem, da se kljub mamljivim skušnjavam v obliki denarja, moči in vpliva večina še vedno poroča zaradi ljubezni. In ta je definitivno najčistejše čustvo, ki ga pozna vesolje. Najčistejše, če želite, že po definiciji, saj v trenutku, ko ga nekdo samo malo umaže ali drugače kompromitira, to ni več ljubezen, mar ne? In kaj naredimo pri poroki? Nekaj najčistejšega načrtno in nasilno združimo z nečim skoraj najbolj umazanim, to je s pravom. Če priznate ali ne, v sodobni družbi, in najbrž je bilo itak vedno tako, težko najdemo bolj umazano stvar, kot je pravo. Mogoče ga nese le politika, a še ta za svoje najbolj svinjske obračune spet uporablja pravo. To je že v osnovi povezano predvsem s konflikti, umori, posilstvi in vsemi drugimi individualnimi ter množičnimi grozodejstvi, ki so se jih sposobni izmisliti človeški možgani. Poroka je torej poskus, kjer nežno, belo golobico zapremo v kletko s postaranim krvoločnim jastrebom in upamo, da bo prevladala. Statistika je znana, v štirih primerih od petih ljubezni ni nikjer več, medtem ko v odnosu še dolgo kraljuje pravo s svojimi biriči v obliki odvetnikov, sodnikov in izvedencev.

Mogoče ljubezen kastriramo isti hip, ko jo spečamo s pravom, če že ne nje, pa kastriramo vrsto lastnih občutkov, majhnih negotovosti, upov in strahov, ki delajo naš vsakdanjik zanimiv. Z navidezno pripadnostjo ubijemo marketing, tržno vedenje in s tem poželenje. Kako naj torej ljubezen preživi?

Seveda ne bom končal z nasvetom, da se ne poročate. To bi dišalo po veganski rešitvi pomoči živalim: nehajte jesti meso. Mogoče je le ne vzemite preveč resno. Poroke namreč. Resne stvari so za pravo kot vlaga za plesen. Ljubezen pa cveti na hudomušnosti, norčavosti in predvsem – svobodi. 

Osrednje novice

Slavna Ariana Huffington se povezuje s Slovenijo

Skupina Antenna Group bo platformi Thrive Global nudila podporo prek svoje enote Amplif ...

Arso opozorja: Nikar se ne zadržujte na prostem

Nevarni delci emisij PM10 lahko povzročijo hude zdravstvene težave.