Ko izgine smeh

Prejšnji teden sem uspešno končal neki projekt, in ker se to, da se projekt konča, sploh uspešno, zadnje čase dogaja vse redkeje in redkeje, sem se odločil, da svojo dobro voljo malo podelim. Tako sem drago in v. d. tašče odpeljal v mini šoping. Nič posebnega, proračun sta imeli omejen na trimestno številko, vendar gesta je vseeno padla na plodna tla. Pohvaliti moram skromnost svoje dame, zadnja leta se še posebno pozna, da je iz pravega testa, saj so vsa nakupovanja vezana na stvari, ki jih pojemo in popijemo. No, pa saj tako ali tako nikoli nisem kupoval stvari, ki jih ne potrebujem. Vsaj ne zase.

Opazil sem, da se od mojega zadnjega ženskega šopinga, to je bilo pred približno petimi leti, zadeve večinoma niso spremenile. Nekatere pa. Ni se spremenilo to, da me sprehajanje med gorami cunj še vedno dolgočasi do nezavesti. Sprva. Po slabi uri dolgočasje preraste v utrujenost, saj je težko gledati stvari, ki te res ne zanimajo. OK, nič, kar se ne bi dalo rešiti s periodičnimi obiski najbližjega šanka. Čukastih pogledov prodajalk, ki sem jih bil navajen v preteklosti, ko so opazile, da imam na sebi kavbojke še iz srednje šole in čevlje iz poznih osemdesetih, je manj. Strokovnost prodajalskega kadra je očitno padla skupaj s povprečno starostjo. Konfekcijo večinoma prodajajo mlade mule, ki so sicer luštne, nasmejane in prijazne, vendar jih veliko bolj kot stranke zanimajo pametni telefoni. Najbrž ne bi opazile, če bi prišel oblečen v vrečo za krompir, in, vsaj osebno, jemljem to kot udobje. Še to se mi manjka, da v šoping pripeljem dve češplji, potem pa mi začne neka entuziastična, modno podkovana prodajalka vsiljevati cote.

Plakati. Da, to se je najbolj spremenilo. Včasih je bilo veselje pogledati res luštne, ženstvene, graciozne modele na ogromnih plakatih. Bojda naj bi ljudje na njih opazili obleko in obutev, no, tudi prav. Plakati še vedno so, samo ženske na njih so se spremenile. Gledam te riti, bicepse, ramena, v kite spletene črne lase in agresivne poze, nemalokrat pokradene kar borilnim veščinam. Če je bila smernica osemdesetih moški mačo, je današnja zanesljivo mačo ženska. Nežne, simpatične, seksi in luštne, take, s katerimi bi se človek lahko tudi zbudil, so na plakatih zamenjale možače. Samozadostne, mišičaste, pogumne in nedostopne. To naj bi bile očitno sodobne ženske. Seveda me bo marsikdo, predvsem pa marsikatera, ozmerjal z dinozavrom, vendar že tega ne maram, če ženska povzdigne glas, kaj šele, da bi dvigovala pesti in narte.

Bojim se, da si tega večinoma ne želijo niti ženske, le pustile so se, kot kuhane žabe, nategniti latentno pedrski mašineriji, za katero stojijo milijardni posli multinacionalk, same pa postale nekaj, kar stane veliko časa in denarja, predvsem pa onesrečuje. Onesrečuje moške, ker se z vse večjo težavo počutijo moški, onesrečuje mladino, ki ne ve več točno, kdo je mama in kdo oče, ter posledično ne ve več niti tega, ali bi morali gojiti simpatije do moških ali do žensk, onesrečuje njih same, saj ni več ne navade ne njega, h kateremu bi se lahko nežno stisnile, poiskale zavetje in potočile solzo. Da si operejo oči. In če ni vsaj včasih solz, postane smeh podcenjen. In izgine.