Po pripovedovanju naših staršev, starih staršev in starejših članov našega društva so gobe nekoč nabirali le revni ljudje, bajtarji. Niso jih imeli le za hrano, temveč so bile zanje tudi dodatni ali celo edini vir prihodkov in marsikateri otrok si je z gobami zaslužil za šolske potrebščine in obleko.
V Sagadinkino šumo
Iz zgodovine pa je znano, da so že nekoč gobe uživali tudi veljaki, in ne le reveži. Za danes vsekakor velja, da so zelo cenjen dodatek jedem.
Moj dedek je brata in mene jemal s seboj v gozd, že ko sva bila še zelo majhna. Hodili smo v tako imenovano Sagadinkino šumo in še naprej, vse do stare bajte, kjer je bila rojena moja mama, približno 4 ali 5 kilometrov na eno stran.
Hodili smo vedno po isti trasi in imeli enak repertoar nabiranja vrst gob: globaje (gobane) in lisičke.
Dedek je poznal tudi druge vrste, npr. dedke, turke, mavrahe …, vendar smo nabirali le ti dve.
Gobanov je bilo na pretek, tudi lisičk. Domov smo prihajali s polnimi cekarji gob. Vendar je že takrat dedek zahteval, da se drživa pomembnega pravila nabiranja in jih grobo očistiva že v gozdu in da ne tacava okrog gob brez potrebe.
Strupene v en, užitne v drugi cekar
Včasih smo kakšnega čisto majhnega gobana skrili, vendar ga naslednji dan nismo več našli. Dedek je menil, da ko gobo enkrat vidiš, ne raste več. To seveda ne drži, pobral jo je kdo drug ali je že propadla.
Strupenih vrst nisva smela prijemati, saj bi se lahko, po njegovem, kaj strupa preneslo na užitne gobe. To seveda tudi ne drži, saj danes vemo, da lahko v isti košari prenašamo užitne in strupene gobe, pa se prve ne bodo nalezle strupenosti.
Doma smo potem gobe dodobra očistili, nismo jih prali, narezali na lističe, dedek je na lesene podlage namestil bel papir, nanj narezane gobe in začelo se je sušenje.
Včasih je bilo dvorišče polno pladnjev z narezanimi gobami, ki so se sušile. Vsake toliko časa smo jih obračali, da so se lepo sušile na obeh straneh. Takrat ni bilo hladilnikov in zamrzovalnikov in sušenje je bilo prvenstveno konzerviranje, drugi način pa vlaganje v kis, vendar pri nas redkeje.
Ko so se gobe posušile, smo z njimi napolnili papirnate in tekstilne vrečke, jih zavezali in obesili na podstrešje na prepih.
Gobane prodajali v večje mesto
Vendar niso vedno zdržale do pomladi, saj so se v njih radi naselili žužki (molji ipd.) in takšnih moja babica ni nikoli kuhala. Danes suhe gobe večinoma shranjujemo v zamrzovalnik, kjer ni bojazni kakšnih žužkov.
Dedek je velikokrat pripovedoval, da so nekoč njegovi starši nabrane gobe, samo gobane, seveda, vozili prodajat v večje mesto. Bile so dober vir zaslužka, saj so bili mali kmetje in so hrano pridelovali le zase, niso kaj dosti prodajali in denarja ni bilo ravno veliko.
Prodajali so tudi suhe, po katerih je bilo včasih zelo veliko povpraševanja, tudi zaradi konzerviranja, in še vedno je.
Imajo namreč veliko več arome kot sveže in ljudje so jih nekoč uporabljali predvsem za kuhanje gobovih juh. Danes jih uporabljamo tudi za razne omake, prikuhe in podobno. ¾ Gobova juha z ajdovo kašo je ena najboljših juh. Mešane gobe so primerne za vse jedi. Sušeni jurčki so zelo aromatični in primerni za vse jedi. Iz kisle smetane in moke naredimo podmet in zgostimo juho. Gobani, najbolj priljubljene gobe pri nas. Poletni je najbolj aromatičen med gobani.
Prleška gobova juha
Tudi pri nas doma so se kuhale gobove juhe. Moja babica je bila izvrstna kuharica in poleg svežih praženih gob z jajčki smo imeli najraje gobovo juho z ajdovo kašo in kislo smetano. Ta recept je prinesla od doma, iz Prlekije, kjer je bilo gob na pretek, bili pa sta tudi ajda in kaša. Po tem receptu kuham juho tudi sama in zaupala vam ga bom.
Potrebujemo:
2 pesti, približno 6 dag, suhih jurčkov (najboljša pa je kombinacija svežih in suhih, 30 do 50 dag), 1,5 dl ajdove kaše, 2 stroka česna, 2 dl kisle smetane, žlička moke, lovorjev list, vejica timijana, vejica peteršilja, sol, poper in 1,5–2 l vode.
Priprava:
Suhe gobe namočimo (sveže pa očistimo in narežemo) in jih damo kuhat v lonec z vodo, ki smo jo solili, dodali sesekljan česen, lovorjev list in vejico timijana, ter kuhamo približno 15 minut.
Dodamo ajdovo kašo in pustimo vreti še 15 minut. Posebej v posodici zmešamo kislo smetano, žličko moke in malo mrzle vode ter naredimo podmet.
Zmanjšamo ogenj in podmet počasi vlijemo v juho ter gladko zmešamo. Počakamo, da zavre, in odstavimo.
Tik pred serviranjem dodamo še na drobno narezan peteršilj in postrežemo. Sol in poper si vsak dodaja po okusu. Zraven smo jedli domači kruh.
Različic gobove juhe s kašo je kar veliko, vsak dodaja svoje začimbe, svoje gobe, ampak najboljši so vsekakor posušeni gobani. Poskusite, eksperimentirajte in želim vam seveda dober tek!
