Vsake toliko me zagrabi nostalgija. Tista za listanjem albumov, prelomnic, ki jih je včasih zaznamoval fotoaparat z bliskavico. Stari ata, ki mi podaja kocko, skakanje po vzmetnici, ključni dogodki, kot so bili matura, diploma, potovanje daleč stran. Trenutki in še pomembneje, ljudje, ki so me obrnili v to, kar sem. Tudi takšni, ki jih ni več ob meni, a so.
Spomin
Spomin je namreč tisto, kar ostane, ko se nam ob izgubi počasi izmenjujejo šok, zanikanje, jeza, žalost, in ko sprejmemo dejstva, ki jih je treba sprejeti. »Če je proces žalovanja zdrav in se zdravo konča, so spomini na izgubljeno osebo mnogokrat lahko tudi lepi, prijetni. In ti so sestavni del življenja, tako kot sta rojstvo in smrt,« pojasnjuje psihologinja Anka Stojan. Čeprav noben človek ne žaluje enako drugemu, žalujemo vsi, kako, pa je odvisno tudi od tega, kako se tega naučimo iz kulture in generacije, od tega, koga ali kaj smo izgubili, in od tega, kakšna oseba smo. A pri žalovanju ni prav in ni narobe. »Vsak človek ima pravico do svojega žalovanja, tako v intenzivnosti, dolžini in načinu, ki mu je blizu. Vsakršno svetovanje drugih v besedah 'to bi pa moral že predelati ali pa naredita kako drugače' je popolnoma nepravo in izraz nespoštovanja do žalujočega in njegovih čustev,« poudarja psihologinja. Dodaja še, da je ravno čas okoli prvega novembra pravi, ko se lahko spominom in čustvom mirno posvetimo. »Mnogokrat je to tudi trenutek, ko se družine srečajo in ob spominu na izgubljeno osebo spregovorijo o tem.«
Zgodbe kulture
Človeški obstoj in osmišljanje konca življenja imata v vseh kulturah pomembno vlogo. Že najstarejši ep, ki je nastal okoli 2000 let pred našim štetjem, sumerski ep o Gilgamešu, pravi: »Spiš, da se zopet zbudiš, umrješ, da živiš.« A čeprav vprašanj o življenju in koncu po svetu ne razumemo enako, se pri njih ustavimo in razmišljamo. Jih označimo. Moderna Evropa s svojim razumevanjem življenja in smrti kot hipnega preloma predstavlja čisto drugačen sistem idej, kot vlada denimo v jugozahodni Aziji, kjer je smrt zgolj stopnja v dolgem procesu, ki se nadaljuje, ko srce človeka preneha biti. Tudi Mihaela razmišlja o tem, da ljudje, če grobo razdelimo, spadamo v eno izmed dveh skupin, v tisto, ki veruje ali izvaja katero izmed duhovnih praks, in med popolne ateiste. »Moj oče je sodil med zadnje in po mojem mnenju je bil tudi zato proces umiranja pri njem nekoliko težji. Za ateiste konec življenja namreč pomeni popolno izginotje. Jaz pa sodim bolj v prvo skupino, čeprav se mi vedno znova poraja veliko vprašanj. Očetove smrti torej ne dojemam kot popolnega prenehanja, temveč kot del končanja ene izmed poti ali pojavnih oblik ali kakor koli to želi kdo imenovati.« Mihaela pravi tudi, da bo očeta vedno ohranila v spominu takšnega, kot je bil v življenju, še preden je zbolel – skromen, ljubeč na svojstven način, velikodušen in popolnoma predan družini.
In ti lepi spomini nas lahko v začetku novembra, če jih nežno položimo v naročje, varujejo pred hladom jeseni in nas učijo za nov dan. Ne nazadnje se je tudi dan spomina na mrtve v prvem novembru ustalil šele leta 835, ko ga je na jesen s 13. maja prestavil papež Gregor IV.
Pretres
»Reči moram, da je bil oče tisti človek v mojem življenju, ki je usodno določal okolje, v katerem sem odraščala, in mislim, da je njegov vpliv tudi neizbrisno zaznamoval moje osebnostne lastnosti,« opozori Mihaela. Zaradi pljučnega raka je umrl pred dvema mesecema. Mihaela in njena mama sta mu stali ob strani. Raka so namreč odkrili prepozno, da bi ga zdravili. »Na slovo in smrt pri starejših ljudeh sem, preden je ta doletela našo družino, tako neposredno gledala kot na naravni sestavni del življenja. Vendar je to prijazna teorija le do tedaj, dokler se človek sam ali kdo od bližnjih ne znajde pred obličjem smrti.« Ko ne vemo, kako bi ljubljenemu pomagali, je zelo težko, zato se je Mihaela obrnila na hospic.
Hospic
Soočenje z neozdravljivo boleznijo bližnjega je težka življenjska preizkušnja in vse, kar je bilo prej običajno, se poruši in vsaka družina se v takšnem obdobju po svoje spoprijema s hudim stresom. »Ko zboli en član, nekako zboli vsa družina,« opaža Mojca Pavšič, vodja programa hospic – spremljanja umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu. »Vsak izmed družinskih članov se odziva in doživlja dogajanje po svoje. Ljudje se v tem obdobju pogosto sprašujejo, kako bodo zmogli, spopadajo se z občutki negotovosti, strahu, kaosa, pojavlja se nešteto vprašanj.« Zato pri hospicu družine opogumljajo, da se odločijo in uresničijo željo družinskega člana, da lahko čim dlje ostane v domačem okolju. »Vsi skupaj si prizadevamo za čim bolj kakovostno življenje do naravnega konca. Svojcem svetujemo pri skrbi za fizično udobje bolnika in vsem vključenim ponujamo tudi psihosocialno in duhovno podporo,« izpostavi Pavšičeva. Čeprav je izkušnja težka, pa se zavedajo, kako pomemben in dragocen je skupen čas za vse, za tistega, ki odhaja, in za tiste, ki ostajajo.
Pretres, ki te pripravi
Takšne opore je bila vesela tudi Mihaela. V letu dni je bilo namreč veliko težkih trenutkov, življenje družinskih članov je bilo nekako postavljeno na ogled. »Ta pretres nas namreč prisili, da se zazremo v svoje preteklo življenje in ravnanje sebe, svojih bližnjih in ne nazadnje družbe. Pogled ni vedno lep, je pa dobrodošel zaradi našega ravnanja v prihodnje. Zaradi zavedanja minljivosti življenja smo intenzivno skupaj preživljali čas, se spominjali in predelali vsako malenkost, veliko lepih, radostnih doživetij pa tudi kakšno manj prijetno.«
Živeti polno
»S smrtjo se je končalo očetovo življenje, ne pa to, kar je ustvaril v medsebojnih odnosih, vezeh in sledeh, ki jih je zapustil v nas kot nekakšna semena, iz katerih se, upam, v prihodnosti uresniči pravilno ravnanje,« razmišlja Mihaela. A ko obišče mamo v njunem domu, se ji zdi, da zaradi njegove odsotnosti čuti prav bolečo praznino. »Drugače sem pomirjena in v mislih kar nekako nadaljujem z njim svojevrsten dialog.« Spoznala je, »da je življenje treba živeti bogato in polno ter da je treba ustvarjati sproščene in srčne medsebojne odnose, dokler je čas, kajti le to nam bo omogočilo, da bomo ta svet zapustili pomirjeni in brez obžalovanja.«
Živeti zdaj
Tako živi tudi Gregor Preac. Življenje, ki je polno prelomnic prej-potem in jim rečemo tudi »male smrti«, so ga odlomile v svet. Potuje že 25 let, a pred tremi leti je šel in ostal bo vsaj še nekaj časa. Kot pravi sam, je iz »zmeraj vzhajajočega testa, ki ugotovi, da so potovanja nenehna svoboda širitve«. Nikoli mu niso dišali ponavljanja, pisarne, papirji, stalnost, vsakdanjost. »Dolgočasim se, če ne ustvarjam.« V kupovanju ne vidi smisla. »Ali se mučiš v večinsko neustvarjalni družbi, z večino ponavljalnimi službami, ali pa odideš v svet, kjer je vsak dan povsem drugačen, poln spoznanj, kjer se naučiš opazovati, povezovati, uporabiti,« razmišlja, medtem ko se giba med Afriko in Azijo. »Smisel potovanja ni potovanje, temveč poezija, ki jo nosi vsako drevo na poti, vsaka nenavadna žival, vsaka afriška maska iz Konga.« A tudi odhod ima svoje minuse, čeprav se svet vedno bolj zapleta v elektronske povezave, so, ko si na poti po svetu, tvoji prijatelji vselej na drugi strani neba. »Z domačimi in prijatelji sem v mislih. Domišljija je lahko močnejša do stvarnosti; pa nima razočaranj! Vsak dan na potovanju prinese nove prijatelje, prijateljstva. V mesecu potovanja je vsega mnogo več kot v letu doma, pa naj sem doma še tako podjeten. In vse pride na pot samo. Na potovanju drevesa hodijo. Na potovanju ni nič mrtvo. Ne gora, ne kamen, ne hiša!« Svoja potovanja shranjuje s fotoaparatom in besedami, ustvarja.
Nov začetek
A ne glede na to, kaj in koga pustimo za sabo, so v življenju trenutki, ko pogrešamo. Tudi ko gre za drobne izgube, ljubezni, priložnosti, prijatelje, prejšnje življenje. Te »male smrti« pustijo praznino, čeprav je bilo mogoče tisto prej objektivno slabše. »Praznina mnogokrat zelo boli, daje občutke negotovosti in strahu, kam naprej in kako. Vendar pa s sčasoma na prostor pridejo nove vsebine, osebe, in ko človek pogleda nazaj, ko je bolečina manjša, žalost vzdržna, prepoznamo, da je nov začetek lahko v marsičem drugačen, boljši, prijetnejši,« pojasnjuje psihologinja Stojan.
Svet je velik, lep
»Redko je slab dan na potovanju, neskončno redko. Nikoli ne zbolim. Ne malarija ne ebola. Svoboda in sreča nimata bolezni. No, tudi redek slab dan prinaša pesmi in pravljice. Nastaja pravljica o gori papirja, ki raste, pa nima srca. V sprejemnici indijskega konzulata so nastajale pesmi o sivih stenah, ki nimajo obraza, ki zadušijo lepe misli! Da bo vse manj sten, ki dušijo!« njegova e-sporočila, ki jih z različnih koncev sveta pošilja prijateljem in znancem, so kot zgodba, pa tu in tu in tam tudi poezija.
»Zdaj sem na poti že tri leta. Običajno sem se vrnil domov poleti, a elektronska pisma iz Slovenije so bila preveč žalostna in v strahu, odvračajoča. Kaže, da je deželo preplavil nerazum, nesreča. Kdo pameten bo rinil v nesrečo! Pa me še pol leta ne bo domov. Svet je velik, lep, raziskati ga moram, in sebe. Zgodbe popotniku ležijo na cesti; pa ne v prahu, v medu in v mleku, v Mlečni cesti. Na potovanju ni umetnih začetkov in koncev. Vse se nežno prepleta in ostaja za zmerom. Moja potovanja so kopica majhnih projektov. In ko bo konec cest na Zemlji, bo še zmeraj vesolje. Vesolje sanj!« berem, medtem ko vem, da si Gregor na drugi strani sveta ureja vizum za Indijo.
Živeti, ker lahko
Cesta na Zemlji je zaznamovala življenje Igorja Dečmana. Šesti avgust 2010 je datum, ki mu nikoli ne uide iz spomina. »To je bilo drugo rojstvo,« pripoveduje štiri leta kasneje, ko zdravljenje po prometni nesreči še vedno ni končano. Najbolj boleč je bil dvojni zlom stegnenice, a polomljenega je bilo veliko več. Ne nazadnje se ti v takšni nesreči polomi življenje. Sprva je zato težko, pridejo krize. Vse je teže, če se težko gibaš. A kasneje, če imaš srečo in moč, dobiš še večjo voljo. »V bistvu malo drugače dojemaš življenje, izkoriščaš vsak dan.« Zaradi poškodbe je doživel tudi klik, ki mu je pomagal, da je spremenil življenjski slog, prehrano. Ugotovil je, da zmore. »Tako sem pred tremi leti začel dieto in se športno udejstvovati. Shujšal sem za 45 kilogramov, bolje se počutim, laže se gibam pa tudi malo drugačen pogled na svet sem si ustvaril. Nisem več tako hitro razočaran zaradi malenkosti. Seveda je teže, ker potrebuješ pripomočke, a namesto da si rečeš, zakaj moram biti za vse sam, pomisliš, še sreča, da zmorem.«
Prej-potem
Hujšanje med zdravljenjem je bil poseben izziv, ker ni smel obremenjevati noge. A čeprav je bilo teže kot pred nesrečo, mu je tokrat uspelo. »Prej je bilo vedno premalo časa, vztrajnosti pa služba in drugi izgovori, zdaj pa sem dal prioriteto bolj sebi. Bolj se organiziraš, popredalčkaš,« razmišlja Igor. In dodaja, da o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo 6. avgusta, ne razmišlja. Kar je, je, in s tem je treba živeti. Tudi z izkušnjo, ki spremeni. »Mirnejši sem, prej sem hodil ven, se zabaval s prijatelji, zdaj pa sem brez alkohola že vsa ta leta, dobil sem odpor do njega. Res je, da tudi zaradi bergel nisem mogel v družbo, a kakor koli, življenjsko sem se umiril. To najbrž prinesejo tudi leta,« razmišlja. Igor jih zdaj šteje 29. Na to, da je bil pred nesrečo drugačen, ga opominja tudi fotografija, ki jo hrani v mobilnem telefonu.
Nostalgija
Tri zgodbe, zgodbe o življenju in vsem, kar nam prinaša. O njegovi minljivosti. O tem, da si je treba vzeti čas in ga izkoristiti, medtem ko se svet hitreje spreminja in bo najbrž tudi listanje albumov (tisto iz uvoda) kmalu postala nostalgija iz drugega časa. A nič hudega, prepričana sem, da bodo tudi mladi, ki rastejo s kliki mobilnih telefonov in z albumi, ki se ne merijo v straneh, ampak v megabajtih, ko bodo listali po svojih virtualnih spominih, čutili podobno, kot čutim jaz ob obledelih fotografijah. Se spominjali trenutkov in ljudi, ki so bili. Čeprav se od njih ločujemo. Vendarle nas, tudi zdaj, ko gre oktober h koncu, ali pa morda še posebno zdaj, učijo, da je živeti tudi lepo.