Marsikje je tudi zaslužno za privlačne prostrane zelenice in pašnike, kakršnih industrijsko usmerjene države nimajo. Kakšna bo končna usoda majhnih družinskih kmetij?
Kako dolgo se bo Evropa še utapljala v presežku mleka, preden bo končno izplavala na površje ter se lotila dolgoročnega in smiselnega reševanja težav? Če ne bo ukrepala hitro, se bodo brez prihodka in sredstev za preživetje nenadoma znašli številni kmetje, za katere je pridelava mleka in mlečnih izdelkov osnovna dejavnost.
Ogrožene so predvsem družinske kmetije s tradicijo in generacijami, ki so dejavnost desetletja nadgrajevale in izpopolnjevale.
Nemška vlada je svojim kmetom ponudila začasno tolažbo: mednje bo razdelila sto milijonov evrov, s katerimi naj bi premostili obdobje sramotno nizkih cen mleka.
Vstajanje vsak dan ob isti uri
Takšna odločitev ne bo niti načela reševanja vseh težav, s katerimi se spopadajo številni pridelovalci mleka, tisti, ki si s protesti na berlinskih ulicah poskušajo izbojevati izhod iz vrtinca tegob, in tisti, nad katerimi mnogi celo vihajo nosove, češ da jamrajo za prazen nič.
Kdor meni, da kmetje s svojimi pritožbami in zahtevami pretiravajo, naj poskuša preživeti kakšen teden na kmetiji, ki se ukvarja s pridelavo mleka. Si predstavljate, da bi morali prav vsak dan vstati ob isti, zelo zgodnji uri, in to brez izjeme, pa naj bo konec tedna ali praznik? Da si nikoli ne bi mogli privoščiti počitnic ali prostih dni oziroma kakršnega koli odstopanja od ustaljenega ritma, ki je za zdravje, dobro počutje in poslanstvo krav na kmetijah ključnega pomena? Poskusite in mleko bo za vas za vedno spremenilo okus, poudarjajo kmetje, posebno tisti, ki delujejo na majhnih družinskih kmetijah, tj. tistih z manj kot 50 kravami, takšnih je v Nemčiji velika večina. To pomeni, da večino nemškega mleka proizvedejo majhne kmetije, ki jih nizka cena za liter surove bele tekočine potiska v pogubo.
Izdelek industrijskega giganta ali družinske kmetije
Toda kmetje še vedno opozarjajo, da so nizke osnovne cene posledica globalnih težav, ki jih ne bo mogoče rešiti z enim samim ukrepom, temveč z dolgotrajno in učinkovito strategijo, ki si bo prizadevala urediti prizadet mlečni sektor.
Zakaj takšen razpon med cenami različnih ponudnikov mleka v trgovskih verigah? Jasno je, da bo potrošnik izbral cenejšo, a pri tem ne pomisli, da je v košarico dal izdelek industrijskega giganta, ne pa družinske kmetije, ki si prizadeva pridelati mleko po zdravih nazorih.
Bodo trgovci izrazili solidarnost in dvignili cene mleku? Zelo utopičen predlog, kajti nizke cene so njihov glavni atribut, da privabljajo stranke, in zanesljivo se ne bodo odpovedali lastnemu udobju ali celo obstoju, da bi rešili kmete.
Bodo majhne kmetije končno odpravile veliko pomanjkljivost, kronično odsotnost samopromocije, in se posvetile oglaševalski strategiji in začele poudarjati svojo kakovost?
Začetek konca majhnih kmetij?
Bodo te povozili industrijski velikani in jih prisilili, da se bodo vključile v masovno proizvodnjo po načelih tovarne?
Če da, Nemčiji grozi še ena katastrofa: slovo od prostranih zelenic, na katerih se danes pase in zdravo prehranjuje večina krav. Če bi mleko proizvajali samo veliki obrati, bi ta surovina zanesljivo več prispevala v državno gospodarsko blagajno, poteza, ki bi jo politiki zanesljivo pozdravili, toda dolgoročno bi Nemčija izgubljala svojo privlačnost in turistično vrednost, povrhu pa bi slej ko prej izgubila točke s svojo ekološko podobo.
Zatorej v premislek vsem, opozarjajo kmetje: ne gre zgolj za mleko. Bela surovina je veliko več kot tekoče hranilo. Je nezamenljiv del identitete, tradicije naroda – ne le nemškega, tudi slovenskega.
