Pri pisanju kolumn se sicer izogibam tem, ki so aktualne tukaj in zdaj. Prvič zato, ker o tem po navadi pišejo vsi, drugič, ker takšnemu tekstu nehote omejiš čas uporabe, in tretjič, ker ga s tem omejiš na neko podalpsko dolino. Ali dve. Takšni teksti pozneje ne spadajo niti v knjigo, zbirko kolumn, kar ni dobro. Zakaj bi le davčna uprava z vsako stvarjo zaslužila dvakrat?
Vendar bom tokrat naredil izjemo. Ko so prejšnji vikend naši orli v Planici priredili predstavo, s katero bi se mesece ponosno hvalila tudi katera desetkrat večja država in ne le majhna kura z desno nogo na Balkanu, so se tako v živo kot na netu rodile burne razprave o tem, kaj Jurij Tepeš naj bi in česa naj ne bi, kaj je Peter Prevc zaslužil in česa ni. Ljudje, ki nam internet pomeni edini stik z mediji in počasi tudi z ljudmi, smo sicer vajeni, da novice večinoma komentirajo zakompleksani, neizobraženi in nevzgojeni mozoljasti osebki z IQ sobne temperature po Fahrenheitu. Ko pa se je debata preselila v restavracije, bare in pisarne, sem se zamislil. Pustimo ob strani dejstvo, da so jo evidentno sprovocirali populistični mediji, ki kot večno žejni vampirji čakajo na vsako kapljico krvi, pa ni pomembno, čigave. V resnici sem dobil občutek, da ljudje v povprečju ne premorejo niti toliko občutka za to, kaj je prav in kaj ne, da niti v najpreprostejši situaciji ne znajo odreagirati pošteno. Zato pa smo, kar smo, in imamo, kar imamo. Ogledalo nas samih! Skorumpirane politike in funkcionarje, ki jim je glavna preokupacija spletkarjenje, če že ne za denar, pa za pozicijo. Kot najvišjo moralno avtoriteto v državi pa večinoma častimo institucijo, ki je sama doktorirala iz hipokrizije, da ne rečem, da je kar njena soizumiteljica.
Če poenostavim, ljudem sem najbolj zameril to, da ne razumejo, da šport ni in ne sme biti politika. Ker politika je kurba, šport pa naj bo šport. Mogoče to celo razumejo, tako, v principu, vendar ko prevladajo strasti, bi pa vseeno malo spletkarili, mar ne? Imam občutek, da smo Slovenci izumili novo obliko načelnosti, selektivno načelnost: »Načeloma je to tako, če nam v nekem danem trenutku ne zapaše drugače...«
Vesel sem, da živim v časih, ko so vsaj nekateri športi in nekateri športniki še tisto, kar naj bi šport bil. To pa je pošten, vendar brezkompromisen in neskorumpiran boj za boljši rezultat. In, dragi moji, na maratonu pobrati soreprezentanta, ki je padel, prekiniti avtomobilsko dirko in zvleči nasprotnika iz raztreščenega avta ali z jadralnim padalom pristati daleč od cilja in ponuditi prvo pomoč sotekmovalcu, ki je »scuril«, je nekaj povsem drugega kot pa namerno doseči slabši rezultat, da nekomu omogočiš zmago. Pošteno sram naj bo vse tiste, ki zagovarjajo spletkarjenje v športu. In v nasprotju z nekaterimi drugimi področji je v športu meja med spletkarjenjem in taktiziranjem povsem jasna.
O tem, da je omenjena debata tudi v tehničnem smislu sprovocirana in podtaknjena, saj v danem primeru kalkulacija sploh ni bila mogoča oziroma bi bila dvorezen meč, pa naj piše kdo drug. Kdo, ki mu že ob samem razmišljanju v tej smeri ne gre na bruhanje...
