Zdolgočasena in sitna sem zabijala čas na facebooku, ko sem na zidu ene od mojih virtualnih prijateljic opazila naslednjo misel: »Ni pomembno, kaj delajo ali govorijo drugi ljudje. Pomembno je le, kako se vi odzivate nanje in kakšno mnenje imate o sebi.« Zelo se me je dotaknilo, najbrž zato, ker imam s tem zadnje čase – pa to verjetno (spet) ni najbolj pametno priznati naglas – kar nekaj težav. Morda bi mi kdo svetoval, naj od življenja pričakujem manj, pa potem ne bom tolikokrat razočarana. A v resnici ne vem, ali je to vedno prava reakcija na situacije, ki nam jih nakloni usoda.
Prejšnji dan sem si po dolgih, dolgih letih ogledala film Življenje je lepo. Italijanska mojstrovina, ob kateri se vsakokrat zjočem. In kar je še bolj fascinantno: v tistih slabih dveh urah se zjočem od smeha in od žalosti. Ker je film res dobra komedija in res ganljiva tragedija. Vse v enem. Takšen, kot je tudi življenje.
Guido, kot je ime glavnemu junaku, verjame v to, da če si nekaj res želiš, se to uresniči. Če verjameš v sanje, te postanejo resničnost. In odločila sem se, da bom tokrat verjela. Njemu in njegovi filozofiji. In s tem – da bom verjela vase. Pa čeprav je to včasih, ko te z negativnostjo bombardirajo na vsakem koraku, preklemano težko.
»Kaj ti je, lubi?« me je spraševal, ko sem mu zvečer v postelji za brezveze umikala pogled. »Nič,« sem trdila, čeprav sva oba vedela, da to ni čisto res. Premlevala sem neke stvari za nazaj, a še sama ne vem točno, kaj sem hotela s tem doseči. V 27 letih svojega življenja sem se že toliko spoznala, da se je v takšnih trenutkih, ko sem zoprna brez pravega razloga, še najbolje zviti v klobčič, zapreti oči, odmisliti in iti spat. Zato sem to tudi storila.
Zjutraj me je vprašal, zakaj iščem težave tam, kjer jih ni. »Izgleda tako, kot bi sama sebi hotela postavljati ovire, kot da nočeš biti srečna,« mi je rekel in v resnici nisem imela pravega argumenta, s katerim bi mu lahko ugovarjala. »Včasih je samo tako težko verjeti vase. Da ima to, kar delaš, sploh kakšen pomen,« sem mu priznala. Nekoliko pozneje sem se spomnila na pogovor izpred nekaj let, ko sem se odločala med dvema poklicnima možnostima. Takrat mi je pokojna mami položila na srce: »Veš, kako pravijo? Uspeh ni ključ do sreče. Sreča je ključ do uspeha. Če boš imela rada svoje delo, boš uspešna.« In potemtakem to že sem.
Samo še verjeti moram v to. Ker ključ do sreče so sanje. In ključ do uspeha je uresničevanje sanj.
Na koncu koncev je imel Guido prav. La vita e bella. Življenje je lepo.