Kdo to tukaj poje?

Ko se je pred slabim mesecem poslanec Socialnih demokratov Matjaž Nemec domislil, da bi martinovo moral biti državni praznik, sem sprva mislila, da se človek, novinec v poslanskih klopeh, slabo šali ali pač želi z nečim in čimer koli opozoriti, da obstaja na Šubičevi 4. No, potem ko je sredstvom obveščanja še priobčil, da za to idejo stoji širok krog intelektualcev, in izrekel: »V naslednjih tednih oziroma mesecih bom najverjetneje kot prvi podpisnik vložil predlog zakona, ki bi obeleževal martinovanje,« se mi več niti malo ni zdelo samo obskurno, temveč predvsem skrb vzbujajoče. Lahko bi bil samo smešen s takšno idejo in retoriko, ki vključuje pogojnike in nedoločen čas, ampak on intenzivno fantazira, češ da bi končno dobili praznik, ki bi združeval, in ne razdruževal. Hja, tukaj pa postaja ideja zlobno nevarna: alkohol Slovenke in Slovence združuje vse do takrat, ko začne kositi po cestah, domovih in ulicah. Takrat pač preštevamo mrtve. Psihično uničene in brezdomne.

Da smo si na jasnem: morda je imel Nemec povsem dober namen, on bi vinu postavil oltar, kajti to je del »naše kulturne dediščine« (kulturne???), on bi krepil kulturo pitja in s tem po njegovem »turizma«. Ko so dr. Dušana Kebra, avtorja zakona o omejevanju porabe alkohola iz leta 2003, vprašali, kaj meni o predlogu nadobudnega poslanca, je odvrnil, da se mu ne zdi potrebno komentiranje »novega prispevka k slovenski blaznosti«, je pa vseeno radoveden, ali »gospod poslanec tudi sebe prišteva med intelektualce, ki bojda podpirajo njegov predlog«. In potem vse tiho je bilo. Vse do prejšnjega tedna.

Oglasil se je še en poslanec, tokrat Jani Möderndorfer (ki je mimogrede tudi predsednik košarkarskega kluba Olimpija) iz Zavezništva Alenke Bratušek, spet z rešitveno idejo naše prihodnosti, ki je v alkoholu. Povsem neprimeren in neživljenjski se mu zdi alkoholni zakon, ki je prepovedal točenje alkohola na športnih prireditvah. Poslanec Möderndorfer trdi, da se je slovenski vrhunski šport znašel v težavah tudi zaradi te prepovedi. Zato bo v kratkem pripravil zakonski predlog, ki naj bi zopet dovoljeval točenje alkoholnih pijač, a pozor, z manjšo vsebnostjo. Kar je sicer povsem nebistveno. In so seveda zopet poklicali dr. Kebra, kaj pa meni o tej rešitvi, kakršno ponuja navedeni poslanec. In jim je odgovoril, seveda v svoji maniri, da ubogi tisti, ki vidijo rešitev slovenskega športa v alkoholu: »Če je šport mogoče rešiti samo tako, da na dogodkih, ki bi morali biti promocija zdravega načina življenja, dovolimo točenje alkohola in opijanje, potem to ni rešitev. Že sedaj smo med rekorderji po količini popitega alkohola, ali želimo, da bi ga popili še več?«

Poglejte, namesto da bi se poslanca zavzela za nacionalni protialkoholni program, ki ga v Sloveniji še vedno nimamo, a ga nujno potrebujemo, se pod krinko intelektualizma, reševanja športa in podobnih neboluz prav ponosno oglašata v javnosti. Mene je sram, da imamo takšna poslanca. Alkoholizem je pohabil, usmrtil in razvrednotil že preveč Slovenk in Slovencev. Sram me je, da danes, leta 2015, dva poslanca in njuni lobiji ponižujejo ljudi, tiste, ki se jim je uspelo izviti iz alkoholnega pekla, tiste, ki še vedno živijo v njem, in tiste, ki so zaradi alkoholizma dosmrtni invalidi, fizično ali psihično. Politična sramota brez primere.