V ponorelem svetu potrošništva, kjer te kričeča ali domišljeno skrita oglasna sporočila vsak dan obletavajo kot ose na poletnem pikniku, ogromno ljudi zapravlja za nepotrebne stvari in storitve. Govorili smo s finančno svetovalko Ano Vezovišek, Zvezdano Bošeska, ki ji je z njeno pomočjo skupaj z družino uspelo pretrgati začarani krog minusa na računu, ter Adijem Smolarjem, čigar modrostim vsakič radi prisluhnemo. Specialistka za osebni proračun in financiranje Ana Vezovišek, ki je pred kratkim izdala priročnik Kako naj ravnam z denarjem? ter skupaj s sodelavci v družinskem podjetju velja za eno od ambasadork finančnega opismenjevanja v Sloveniji, ugotavlja, da so te teme še vedno precejšen tabu: »V naši državi smo žal še zelo zadaj. Večino ljudi te tematike prestrašijo, ker mislijo, da nimajo dovolj znanja in prav velikega vpliva na izboljšanje svojega finančnega stanja. Prav zato sem na podlagi izkušenj iz prakse strnila ugotovitve tako, da se v njih lahko prepozna vsakdo.« Tako ona kot mož, ki je v istem poslu, sta ekonomista, a kot pravi, se njuno delo ne navezuje prav zelo na to, tudi fakultativno pridobljeno znanje: »Tega nas formalno gledano v Sloveniji ne uči nihče, zato orjeva ledino. Sama izhajam iz bančništva, kjer si seveda konkretno seznanjen z zadolževanjem in prezadolževanjem. To je segment, ki ga zelo dobro spoznaš, a kot zaposleni na takšnem delovnem mestu nanj seveda ne moreš oziroma ne smeš vplivati, saj je tvoja naloga, da delaš v interesu banke. Po naključju sem dobila priložnost za delovanje v drugi smeri, saj je veliko pomembneje ljudem pomagati, da se varno zadolžijo, če že morajo, oziroma jim povedati, kje so rešitve iz dolgov.«
Nujno vodenje osebnega proračuna
Posameznik mora, če se želi dokopati do finančnega miru, nujno poznati osnovne smernice preudarnega ravnanja z denarjem. Temelj vsega je, poudarja Vezoviškova, da ne živimo z danes na jutri, temveč razmišljamo vnaprej in denar dajemo na stran: »Vsi, ki smo danes podobne starosti, vemo, da pokojnin ne bomo imeli, pa si rečemo, ah, zakaj bi se zdaj obremenjevali s tem! Prvi korak v doslednem urejanju osebnih financ je, da vsak med nami vodi osebni oziroma družinski proračun. To počno le redki, v petnajstletni karieri nisem videla več kot deset ljudi. Metode so različne, vsakdo naj si poišče takšno, ki mu najbolj ustreza, a tudi če imamo le list papirja in svinčnik, je dovolj dobro.«
Nastavimo si ogledalo
Svetuje, da si dnevno zapisujemo vse posle, ki se nam zgodijo. Izdatke oziroma odhodke in prihodke. Takrat ko dobimo plačo ali denar, ki ga denimo da babica ali kdo drug, to vpišemo v stolpec, označen s plusom, zneske svojih nakupov pa zapisujemo pod minus. Konec meseca potegnemo črto in vidimo, kje smo, ali smo v pozitivnem ali negativnem stanju. Tako si začnemo nastavljati ogledalo, ko postopoma ugotavljamo, kam smo dali denar in čemu bi se lahko izognili. To je ključno, poudari finančna strokovnjakinja, ki se ne strinja s prepričanjem, da imajo najhujše težave z denarjem tisti, ki ga imajo najmanj: »Različni ljudje imajo povsem drugačne dohodke, pa enako ne znajo ravnati z denarjem. Veliko teže je, ko moramo reševati stranke, ki imajo v povprečju 5000 evrov prihodkov na mesec, kot pri tistih, ki zaslužijo manj. Tisti z višjim standardom se lahko namreč bolj zadolžijo, dobijo večje kredite, lizinge in podobno. Posledično tudi živijo nevarneje: pogosteje zahajajo v restavracije oziroma si privoščijo več in ponavadi ne varčujejo.«
Vsak dan lahko prihranimo
Denar je mogoče prihraniti že pri vsakodnevnih nakupih živeža in tedenskih ali mesečnih izdatkih za oblačila. Zlato pravilo, ki ga vsi poznamo, a ga le redki uporabljamo, je zagotovo, da je pametno iti v trgovino z živili enkrat na teden po večjo zalogo, a tudi takrat z zelo jasno napisanim seznamom, kaj natančno potrebujemo. V tednu, ko si doma, namreč natančno vidiš, česa v hladilniku in omarah je zmanjkalo, ter si sproti zapisuješ. Nato v prodajalni gledaš v prvi vrsti za stvarmi na seznamu. Prav zato obstaja manj možnosti, da te kdo premami denimo z degustacijo česa, česar morda sploh ne potrebuješ. Prav pri prehrani je lahko ogromen prihranek, ko ne greš po špecerijo vsak drugi dan in si rečeš, da le po kruh, potem pa kupiš še vse kaj drugega. Ljudje se presenetljivo hitro znajdemo v skušnjavi.
Pametnejše načrtovanje nakupov oblačil
Kar zadeva zgrešene nakupe oblačil, ni nič drugače. Kadar si jih želimo preprečiti, moramo spet pametno načrtovati, to še posebno velja za ženske, opominja naša sogovornica: »Pri oblekah smo bolj nagnjene k zapravljanju, pogosteje želimo biti odete v nove kose. V resnici pa si lahko že z minimalnimi dodatki videti oblečena povsem drugače, sveže. Spet je bistveno vedeti, koliko mesečno si lahko za to privoščiš, denimo petdeset evrov. Ni nujno, da za ta znesek kaj kupiš vsak mesec, temveč jasno opredeliš, kdaj si boš kupila in kaj ter za koliko največ. Prej je treba natančno pregledati garderobno omaro – česa ne nosiš več ter to prodaš ali podariš.«
Otroke naučimo potrpežljivosti
Področje, na katerem smo Slovenci precej šibki, so tudi darila, denimo tradicionalna decembrska, za katera sploh ne vemo, koliko natančno nas stanejo. Določene nakupe za najbližje zato opravimo že med letom, ko izvemo, česa si kdo zares želi; morda predmet ali storitev sploh ni draga, pa bo osebo najbolj razveselila.
To priporočilo še zlasti velja za otroke, ki jih večinoma preveč razvajamo in jim s tem delamo izjemno slabo uslugo, opozarja Vezoviškova: »Z možem denimo najini hčerki, ki je stara tri leta in pol, že zdaj razlagava, da nič ne pade z neba in je treba hoditi v službo, da zaslužiš denar. Otrokom ne sme biti samoumevno, da zaželeno dobijo takoj. Treba jih je naučiti potrpežljivosti. Torej če si otrok nekaj zelo želi, mu povemo, da bo to lahko dobil decembra in mora počakati. Največje napake, ki jih delamo, so, ko mu stvar kupimo še isti konec tedna. Tudi mišljenje, da mora imeti najdražje in najboljše blagovne znamke, čeprav si to težko privoščimo, je zgrešeno.«
Družina Bošeska
S takšnimi in še mnogo drugimi strokovnimi in zdravorazumskimi nasveti, ki hkrati posegajo v psihologijo in socialno delo, je Ana Vezovišek pomagala tudi družini Bošeska. Ta ji je honorar izplačala prav iz rezerve, za katero prej sploh niso vedeli, da jo imajo, a jim jo je z novim življenjskim slogom spet uspelo pridobiti, kot nam je v pogovoru zaupala medicinska sestra Zvezdana Bošeska, sicer tudi študentka socialne gerontologije, smejalna terapevtka in prostovoljka.
Zvezdana Bošeska, medicinska sestra
Ne kupujemo več na obroke
Junija 2014 ste bili z družino do vratu v dolgovih, po sodelovanju s finančno svetovalko pa ste čez pol leta, januarja 2015, že splezali na zeleno vejo. Kako je zdaj, šest mesecev pozneje? Se še držite novih pravil?
Finančno svetovanje nam je spremenilo življenje. Seveda se držimo pravil, saj se nam je doslej obrestovalo. Kar me najbolj veseli, je odsotnost stresa. Nakupujemo načrtno, zato nam ostane več časa za druženje zunaj trgovskih centrov. Človek se dokaj hitro nauči in navadi, da ima denar pod nadzorom. V tem času nismo obogateli, a ostajamo v okviru naših zmožnosti in tudi varčujemo, kar se mi zdi zelo pomembno. Varčujemo za starost pa tudi za nepredvidene finančne bombe, kot temu pravi gospa Vezovišek. Ne kupujemo več na obroke in nikakor ne nepotrebnih stvari. Seveda so vzponi in padci, še vedno se učiva in sodelujeva z zakoncema Vezovišek, saj še nismo popolnoma dosegli zastavljenega cilja, a mislim, da sva kar dosledna, dobra učenca. Celo najini deklici sta se že naučili in vsak račun prineseta domov, da ga lahko vneseva v tabelo porabe sredstev. Nekaj časa sta si celo delali razpredelnico in zapisovali prihodke, torej žepnino, in odhodke. Če povzamem minulo leto, lahko rečem, da sva na zeleni veji in nama uspeva tako stanje vzdrževati.
Kakšno je bilo finančno in siceršnje psihofizično stanje v vaši družini, preden ste korenito spremenili življenje? V družini imate tudi bolezen – morda z današnjega vidika lahko rečete, da je bila ta tudi posledica nepravilnega ravnanja z denarjem?
Bila sva optimista in pred izgubo zmožnosti za delo nisva razmišljala o zavarovanju; zavarovana sva bila le za smrt oziroma sem bila jaz celo edina zavarovana. Kot večina mladih družin sva tudi midva želela zgraditi svoj dom. V najbolj produktivnih letih sva najela stanovanjski kredit in ga želela odplačati v optimalno najkrajšem možnem času. A žal, niti en mesec nismo živeli v našem stanovanju, ko se je v družino vselila bolezen. Sledila je dolgotrajna bolniška odsotnost, nato še delna upokojitev in kar precej manjši dohodek. Sprva je še nekako šlo in v upanju, da se bo le obrnilo na bolje, sva vztrajala, dokler ni prišlo do še ene dolgotrajne bolniške zaradi poškodbe. To je naše že tako slabo finančno stanje samo še poslabšalo. Prav to naju je pripeljalo do Vezoviškovih, ki se jim želim ob tej priložnosti še enkrat zahvaliti za vse, tudi zaposlenim.
Bolezen ni bila posledica težav z denarjem, a so te nastale zaradi nje, zato vsem polagam na dušo: ustrezno se zavarujte. Tudi midva verjetno ne bi doživljala finančne stiske, če bi se zavarovala. Poleg spopadanja z boleznijo se družina ubada z reorganizacijo v družini, spremembo delovnega mesta ali celo izgubo službe, drugačnim družbenim položajem in socialnim statusom. Ni institucije, ki bi bila takrat v podporo. Pošiljajo te od vrat do vrat in si le številka. Družina takrat bolj kot kadar koli potrebuje psihološko in socialno podporo, koga, ki bi te vsaj usmeril, na koga se obrniti za reševanje določenih zadev. Nekomu, ki je bolan, res ni do tega, da vse dneve sedi s telefonom v roki in klicari ali sedi za računalnikom ter išče potrebne informacije. Še manj časa in volje imajo svojci, saj se že zaradi bolezni enega vse breme, ki si ga običajno delita dva, prevali na njih. Preživeli smo težke dneve, a smo preživeli. Morda nismo dobili vojne, smo pa bitko in iz boja vseeno prihajamo kot zmagovalci.
Kakšno je vaše mnenje o zadolževanju s krediti? Mar nismo s tem, ko jih imamo, pravzaprav popolni sužnji kapitalističnega sistema? Koliko kreditov še imate in kako vam jih uspeva odplačevati tako, da se vsak mesec ne tresete, ali bo za kruh ali ne.
Res je, z zadolževanjem morda res postanemo sužnji kapitalističnega sistema, a med izbiro plačevanja najemnine ali kredita za stanovanje sem raje izbrala drugo možnost, saj se mi le tako zdi smiselno nekaj plačevati. Sužnji postanemo zaradi ne dovolj dobrega načrtovanja najema kredita in prevelikih želja ter nepravilnega ravnanja z denarjem. Mi imamo le stanovanjski kredit in za zdaj se drživa načel finančnega svetovanja. Upam, da nama bo uspevalo še naprej. Dneve drugače štejeva, ne več od plače do plače. Kakor pravi Ana, mesec se začne prvega, in ne tistega dneva, ko dobimo plačo. Seveda se razmere spreminjajo in zaradi bolezni se pojavljata bolniška odsotnost in manjši dohodek, a to zdaj laže premagujemo. O tem, ali bo za hrano ali ne, pa sploh ne razmišljam več; za kruh je, pa za dopust tudi.
Nam iz izkušenj v minulem letu lahko zaupate nekaj ključnih napotkov za vse, ki bi si želeli pametneje porabljati svoj zaslužek?
Kot rečeno, v prvi vrsti se ustrezno zavarujte, za najem kredita pa se posvetujte s finančnim svetovalcem. Ne kupujte stvari, ki jih ne potrebujete, samo zato, ker so v akciji »več je manj«. Pri nakupu oblačil mi je k srcu prirasla Anina metoda: greš v trgovino, izbereš izdelke, jih pomeriš in prosiš, naj ti jih dajo na stran, če je mogoče. Pomembno je, da zadevo prespiš, in kadar se po izbrane kose ne vrneš, jih sploh nisi potreboval. Tako sem zadovoljila svojo žensko radovednost in željo po nakupovanju, a hkrati veliko privarčevala, saj se po precej oblačil nisem vrnila. Pa še nekaj: rojstni dnevi so namenjeni druženju, in ne nakupovanju dragih daril, zato poskusite biti praktični in izvirni. Ne zapravljajte za draga darila, sploh ne za otroke, saj se, ko odrastejo, spominjajo le dogodkov in časa, ki ga preživimo z njimi.
Adi Smolar, glasbenik
Na kartici nimam limita
»Moje glavno vodilo je vsak mesec imeti dovolj denarja za plačilo položnic, za osnovne potrebe in nekaj malega dati na stran. Da ne bi preveč zapravljal, zelo redko plačujem s plačilno kartico, raje dvignem gotovino in z njo preudarno ravnam. Limita na kartici nimam, da me ne bi kdaj zavedlo iti v minus. O plačilu stroškov razmišljam za nekaj mesecev vnaprej, saj sem v poklicu, kjer nimam stalnih oziroma rednih prihodkov. Za večje nakupe se odločim, ko si stvar lahko privoščim, torej, če se le da, brez najema kredita. Sem potrpežljiv. Dolžino dopusta prilagodim letnemu dohodku, dopustujem vedno v Sloveniji. Nimam škodljivih razvad, razen nakupovanja knjig, a tudi v tem sem zmeren. Ljudem, ki se ne znajdejo oziroma se po nepotrebnem znajdejo v finančnih težavah – s tem ne mislim tistih, ki so v težkih razmerah zaradi brezposelnosti ali sramotno nizkih dohodkov in tako ali tako nimajo nikakršnih možnosti kaj prihraniti oziroma čezmerno zapravljati, in jih je na žalost vse več – bi povedal to:
ljudje nenehno iščemo občutke sreče, današnji način življenja, ocenjevanja naše uspešnosti, sprejetosti v družbi ter dojemanja sebe je zato iz nas naredil zbegane, nenasitne potrošnike. Svojo čustveno nepotešenost blažimo z nakupovanjem dobrin, tekmovanjem z drugimi, posnemanjem na videz uspešnejših, lepših, idealiziranih posameznikov, namesto da bi se zazrli vase in ugotovili, kaj zares želimo, kaj pravzaprav v resnici sploh potrebujemo, nas osebno dolgoročno zares osrečuje. Sam sem zagovornik zmernosti, skromnosti in zdrave pameti, predvsem pa stvari, ki me obdajajo, ki so nam že dane, ne jemljem za samoumevne, temveč sem zanje zelo hvaležen, velike večine teh pa sploh ni treba kupiti, saj so povsem zastonj. Trudim se vsak dan prepoznati srečo v tem, kar že imam, in ne hlepeti po tem, česar nimam.«
