Prav ob njenem vznožju, natančneje v še danes pomembnem turističnem središču Interlaken, se je začel razvijati švicarski turizem. Mesto ob dveh jezerih (Thun, Brienz) je odlično izhodišče za raziskovanje okolice z gorskimi železnicami, avtocestne povezave pa omogočajo hiter dostop iz prestolnice Bern ali z druge strani iz približno enako oddaljenega Luzerna. V Interlaken že več kot stoletje vabijo goste s številnimi hoteli, zdravilišči, kazinojem ter gostinskimi lokali. Bližnji jezeri se v poletnih mesecih segrejeta na prijetno kopalno temperaturo, po njiju pa plujejo številne ladje. Ena izmed njih je obnovljen parnik, ki spominja na davno minule čase.
»Bolj kot jezera obiskovalce privlačijo okoliške gore,« pove Barbara, lastnica manjšega penziona in avtokampa v bližnji vasi.
A tudi v sicer ne posebno privlačnem mestu je mogoče marsikaj početi. V bližnjem zaselku Matten že vse stoletje v gledališču na prostem uprizarjajo priljubljeno gledališko igro, ki je nastala po drami Friedricha Schillerja. To je seveda zgodba o legendarnem švicarskem junaku Williamu Tellu. Sodeluje skoraj dvesto amaterskih igralcev, za avtentično vzdušje pa skrbijo tudi krave, konji in ovce. »Igro je vključno z mano občudovalo že več kot dva milijona gledalcev!« je bila navdušena Barbara in hitela predstavljati še druge posebnosti domačih krajev.
Na davne čase spominja tudi tradicionalna folklorno-športna prireditev Unspunnenfest. V bližini razvalin nekdanjega gradu se vsakih dvanajst let (nazadnje leta 2006) udeleženci pomerijo v metanju več kot 80 kilogramov težkega kamna, švicarski rokoborbi in jodlanju. Septembra se tekači preizkusijo na progi maratona Jungfrau. Poleg velike razdalje morajo do cilja na gori Kleine Scheidegg (2061 metrov) premagati še 1500 metrov višinske razlike! Najhitrejši jo zmorejo v dobrih treh urah, ženski rekord pa znaša približno pol ure več.
Za športne ekstremistke
Poleti poteka tod eno izmed najbolj napornih športnih tekmovanj, triatlon Inferno. Tekmovalci in tekmovalke (ločene kategorije) po plavanju, kolesarjenju in teku dosežejo cilj na kar 2971 metrov visoki gori Schilthorn. Tekmovalke opravijo s preizkušnjo v manj kot desetih urah, moški pa še kakšno uro hitreje.
Januarja se z iste gore rekreativni navdušenci spuščajo po eni najdaljših smučarskih prog na svetu. Spust Inferno organizirajo že od leta 1928 in velja za najbolj množično alpsko smučarsko tekmo. Na dobrih 15 kilometrov dolgi progi se pomeri okoli 1800 udeležencev, med katerimi je kakšnih deset odstotkov žensk. Premagajo kar 2000 metrov višinske razlike! Najboljši presmučajo progo v manj kot 15 minutah, povprečni smučarji pa potrebujejo vsaj trikrat toliko. Prve tekme se je udeležilo le 12 tekmovalcev, ki so noč prespali v koči na gori. Naslednje jutro jih je pričakala poledenela proga, ki je bila videti kot hudičev spust v pekel, in od tod ime Inferno – Pekel. Prijave na tekmo začnejo sprejemati avgusta in običajno so štartna mesta zapolnjena v tednu dni!
Legendarna tekma v Wengnu
Januarja poteka na drugi strani ozke doline najbolj znano tekmovanje teh krajev, moški smuk in slalom v Wengnu. Smukači se spuščajo po legendarni progi z gore Lauberhorn od leta 1930. Na nekoliko skrajšani progi pa so nekaj let po koncu 2. svetovne vojne tekmovale tudi ženske! Tekma v Wengnu velja za najdaljšo in najhitrejšo smukaško preizkušnjo v svetovnem pokalu. Pred dvema letoma je švicarski smučar Carlo Janka dosegel hitrost težko predstavljivih 158,77 km/h. Če vas zamika, lahko svoje sposobnosti na progi preizkusite tudi sami, saj je odprta vso zimo in dobro označena. Seveda je priporočljivo dobro smučarsko znanje.
Najvišja železnica v Evropi
»Kdaj se boš odpravil na Jungfraujoch?« me je vsak večer spraševala Barbara. A vremenske razmere niso bile idealne in na vožnjo z najviše ležečo gorsko železnico v Evropi sem čakal kar nekaj dni. Končna postaja Jungfraujoch leži 3454 metrov visoko, zato si je treba za vzpon rezervirati ves dan. Tudi zato, ker je treba večkrat presesti. Iz Interlakna vozi običajen vlak, pot v višje predele pa zmorejo le posebni gorski vlaki. Ti se povzpnejo do postaje na gori Kleine Scheidegg. Tu se začne spektakularen del proge, saj po nekaj kilometrih izgine v predoru, ki je skopan skozi mogočni steni gora Eiger (3970 metrov) in Monch (4107 metrov). Vlak ustavi na dveh vmesnih postajah, ki se ponašata z razgledi na ledenik in okoliške vrhove. Razgledne točke so velike zastekljene votline v prepadni steni. Ob končni postaji obiskovalce pričaka sodobna stavba z restavracijo, trgovinami, muzejem in razglednimi terasami.
Najpomembnejša turistična znamenitost
Gorska železnica je danes ena največjih turističnih znamenitosti Švice, s katero vsako leto prepeljejo več kot pol milijona obiskovalcev. Cena za nenavadni podvig pa je kar zasoljena, saj je treba za povratno vozovnico odšteti okoli 150 evrov. Med vožnjo si je bilo kar težko predstavljati, da so progo gradili pred več kot stoletjem! Odprli so jo namreč leta 1912, po šestnajstih letih napornega dela. Na končni postaji so gorsko postojanko odprli šele leta 1924, sedem let kasneje pa so zgradili še raziskovalno postajo. Leta 1937 je sledil nov mejnik, saj so odprli observatorij Sphinx (Sfinga), železnica pa je bila od takrat odprta vse leto, saj jim je uspelo zagotoviti stalno čiščenje snega s proge.
Po Bondovih stopinjah
Železniška proga je pretežno skrita v legendarni severni steni Eigerja, ki je še zdaj prvovrsten plezalni izziv. Prvič so jo preplezali šele leta 1938, danes pa na vrh vodi že več kot trideset smeri. Prva ženska (Lucy Walker) je osvojila Eiger leta 1864, kot prva plezalka pa je severno steno točno sto let kasneje premagala Daisy Voog.
Pod vrhom Eigerja se razprostira smučarski paradiž z okoli 50 napravami in več kot 200 kilometri prog. Najbolj priljubljeni središči sta mondena Grindelwald in Wengen. Ta je dostopen le z gorsko železnico. Podobno kot nekoliko manj znani, a zato bolj slikoviti Murren nad bližnjo dolino Lauterbrunnen. Dolina je znana po številnih slapovih, med katerimi najvišji padajo tudi 300 metrov globoko! Enega izmed njih sem lahko občudoval kar iz gondole, ki je prek vmesnih postaj speljana do smučarskega središča Murren in še precej više na koničasti Schilthorn. Vrh je med drugim znan kot prizorišče spektakularnih posnetkov v Bondovem filmu V službi njenega veličanstva (1969). Za snemanje so med drugim uporabili restavracijo na vrhu, ki se še danes imenuje Piz Gloria – kot v Flemingovi knjigi o Bondovi pustolovščini v Švicarskih Alpah. Pred skoraj pol stoletja so restavracijo dokončali prav zaradi filma. V zameno za snemanje na izjemnem kraju so financirali ureditev dostopa do prve vrtljive restavracije v tem delu Alp. Bondov film znajo še danes dobro tržiti. Poleg njegovega ogleda organizirajo tematske prireditve, posvečene slavnemu agentu.